Pika na koncu.

Na cilju. Doma. Cela Slovenija se mi zdi le en velik dom. Lep občutek.
Že predenj sva se odpeljala na pot, so prihajala vprašanja: 'Ti, do kje pa bosta šla? Kaj je vajin cilj?' Odgovor je bil preprost: 'Pridet domov.'
Čez sneg in dež sva se prebijala od meje do meje in sonce naju je pozdravilo v Sloveniji. Nato sneg in ponovno dež. Ter zopet sonce. Vse je minljivo...
Bila so presenečanja, objemi, debate, nasmehi. Brez evforije, le s prelepimi občutki.

Cilj sva dosegla 18. marca. Na poti sva bila 10 mesecev in en dan. Prevozila sva skoraj 27.000 kilometrov.

In prihod ter prehod nazaj je bil nekaj najbolj samoumevnega. Marsikdo mi je rekel: ' Sam to pa bosta v šoku, ko prideta še najmanj par mesecev!'
Pa ni tako. Iz države v državo sva bila bližje domu. Bližje tistemu, kar zahteva življenje tu od nas.
Vse od ljudi, prometa, hrane, temperature, okolja se je počasi kilometer za kilometrom 'normaliziralo'.
Tako kot je bilo samoumevno potovati dan za dnem, tako je sedaj samoumevno živeti tu dan za dnem. Pa saj je naše življenje zgolj potovanje.
Trenutno se ne zavedam, kaj se je, če se je, v meni ter na meni spremenilo. A nekaj opazim. Da lažje stvari sprejmem, takšne kot so. Brez obžalovanja, brez hrepenenja. Trenutek, ki ga živim, je enkraten, neponovljiv. Ravno tako tudi vaš. Skrbno lahko le premislimo, kaj narediti s tem trenutkom in kako ga sprejeti. Ter ne z vsem, kar je že minilo in se ne obremenjevati, kaj prihaja.

S tem tudi zaključujem tole pisanje. Manjka še zadnji košček pike na koncu. Zahvala. Sicer klišejsko, a iskreno.
Ogromno je ljudi, katerim sem hvaležna.
Za spremljanje od doma, za sprejemanje na poti.
Za vso hrano, prenočišče, dobrote. Ustrežljivost in gostoljubje.
Za pozitivizem in poslano energijo.
Za nazdravljanje na srečno vrnitev.
Za vso skrb, godrnjanje.
Za tisto, kar me je razjezilo in me naučilo brzdati jezo.
Za vse, kar me je razžalostilo ter me naučilo sprejeti žalost.
Za težave, ki sem jih premagala.
Hvala, za vse, kar me je dogradilo in me postavilo na to točko, kjer sem.

Čisto na koncu: hvala za dobro spanje. (http://www.plama-pur.si/).
Še so ljudje, ki nesebično podarijo, del tega kar imajo, neznancem. Tudi v Sloveniji.

Pika na koncu je narejena.

Na sredini poti ...

Okoli mene se bohotijo disave naravnih parfumov, vreme se je ohladilo, obdaja me mnozica zensk zavitih v crno, pogledi nama sledijo, zacudenje in nasmeh ter pozdrav: Dobrodosla!
Vse to kaze le na eno drzavo: Iran. Tretjic v Iranu in ponovno jo dozivljam drugace. Kako je ista dezela lahko drugacna, ce prides v njo z druge strani!
In kako sva prisla do tu?
23. februarja sva se pol ure pred zaprtjem meje znasla na meji Indija - Pakistan ter izvedela, da sva ujela zadnje minute za izvoz avta ter da bi naletela na velike tezave, ce bi prisla le pol ure kasneje. Ko sva vse uredila na indijski strani, sva odhitela v avto, da vse ponovimo se na pakistanski strani. A katrca ni hotela sodelovati. Nic. Niti zakasljala ni. Cisto nic in midva le padema v sneh. Lepo je tezave premagovati na nekoliko bolj pozitiven nacin. Ni in ni hotela domov. A s porivanjem in vziganjem sva le prisla v Islamabad, tu pa se je mehanik Janez bolje izkazal kot vsi ostali kvazi pakistanski mehaniki. Zamenjala sva akumolator ter parkrat razdrla starter, ga cistila ... No, kot asistentka bi ze sama kmalu znala starter ven vzet, ce koncno po petih dnevih ne bi zacel delat. Si pa s temi Pakistanci nimas kaj veliko pomagati kar se teh zadev tice.
Iransko vizo sva dobila v enem dnevu, sicer za nekoliko evrov vec, a ob dobrem vtisu ob intervjuju z ambasadorjem, je slo vse kot po maslu.
Tako smo jo prvega marca ponovno mahnili proti domu, v cisto pravem pomenu. Pakistanske ceste sva tokrat bolj skrbno izbirala in naredila raje tudi 500 km vec, kot pa se vozila po 'necesti'. Promet se je pocasi umirjal z oznanjanjem puscave. Tako naju je vroce sonce pospremilo skozi puscavo, veter zasipal s peskom in bili smo na iranski strani. Puscava se je nadaljevala, iz pescene je nastala kamnita, stopinje so se nizale in ponoci prisle zelo blizu nicle. A v katrci je bilo prav toplo in cedalje bolj se zavedava, kako sva lahko srecna.
Sva v Tabrizu, 300 km stran od turske meje. Okoli naju se ze pojavlja sneg in baje ga je na turski strani 1,5 m. Prava zima nama ne uide.
Danes sva katrco na novo obula (zamenjala sva gume), zamenjala olje ter nalila antifriz. Jutri pa sprehajanje po bazarju.
Iran se nama tokrat zdi neprimerno drazji v primerjavi s Pakistanom, ki je definitivno ena izmed najcenejsih drzav na svetu za potovanje. Turcija bo se drazja, doma pa tako ali tako pravite, da inflacija raste kot gobe po dezju.
Misli uhajajo domov, kljub temu da naju se caka par tednov do cilja. To objavljanje pa je verjetno zadnje s poti, ker tudi ustavljanja ni vec v planu, a lahko da naju se kaj preseneti. :)
Nikoli se ne ve.
Khoda havez Iran in Merhaba Turcija!