India - Nepal - India

Yup, changing the countries but the 'namaste' is still the main key to enter into people hearts. From India we took a train and a lot of buses to get in Pokhara, Nepal. We had to leave our Renault 4 in India because of not having all the documents for the car. So we went backpacking.
What was the plan for Nepal? You can see it in previous post, the photos I mean. Yes we went trekking around Annapurna. It took us 20 days, 200 km, the highest pass was 5416m and about 150 euros for both. Not bad,a? :)
The only thing that it makes it not that nice is buying the permit (30 euros per person) and they are using this money to build a road. So after a while there will be no trekking, just road around Annapurna ...
What can I say? It was amazing, going up so high, meeting nice people, waiting for some days in the rain, after some time it began even to snow! When we passed Thorong La, the highest pass, it was just snow all around us.
Trekking was the main thing why coming in Nepal. Now we are shopping, relaxing and meeting friends (Karl nice to see you again with some real bear with us) ...
We are planing going back to India in few days to see the typical Varanasi and Agra. Hoping it will not be to busy and too hot. Here is now really nice temperature for traveling and we also got to know locals way of thinking so it makes easier to 'live' here.They are still mostly the Hindu people like in India just even harder to bargain and it is really hard to get a local price as a tourist.
So, going back to India ...

Se vedno pozdrav 'namaste' ...

... a iz druge drzave, tokrat je na vrsti Nepal, kjer se potikava ze 1 mesec. In zakaj en mesec ni bilo glasu od mene? Zato ker na 5416m nadmorske visine ni interneta.
;)

Pa lepo pocasi. Kako je na vrsto prisel Nepal? Tako da sva spoznala par zanimivih ljudi, ki so nama ga toplo priporocali in naju opozorili da je res zadnji cas za obisk te drzavice, ce hoces doziveti vsaj se malo pristnosti.

Za Nepal sva se odlocila na hitro in iz dveh razlogo: iti na daljsi trek ter nakupovanje nepalskih tekstilnih izdelkov. In oboje sva ze izpolnila v najvecjem moznem obsegu.

Sam zacetek ni bil obetajoc. Ko sva prisla cez mejo, je bila cesta zaprta. Nekateri pravijo, da so maoisti napadli drugi govorijo, da so hindujci ubili par muslimanov. Kakorkoli obticala sva na meji v luknji od hotela za nekaj casa.

Ko so se le odlocili odpreti cesto, je sledil prevoz z avtobusom do Pokhare, ki je oddaljena od meje okoli 200 km za kar smo potrebovali cel dan. Ja, ponovno sva postala taprava backpackerja, ker sva avto bila primorana pustiti v Delhiju (premalo drzav sva odkupila od avtmotozveze in se za eno drzavo vec so hoteli ponovno 150 evrov, kar pa je mnogo vec kolikor sva bila pripravljena placati).

Ko je v Pokhari, mestu narejenem za turiste, nehalo dezevati, sva pograbila najine ruzake in odsla trekat. Dan prej sem slucajno prebrala, da potrebujeva posebno dovoljenje, ki stane 2000 nepalskih rupijev na osebo, kar znasa 30 evrov. Ce bi ta podatek prisel do mene ze v Indiji, definitivno ne bi odsla v Nepal. Enostavno je neumno placevati take ogromne zneske organizaciji, ki si je prisvojila naravne lepote. In ne samo to! Unicujejo jo z gradnjo cest, letalisc; vse kar bi privabilo lene bogate turiste! Puf!

Nacrt je bil, da greva narediti krog okoli Annapurne, z vsemi njenimi mamljivimi vrhovi za tri tedne. Vzela sva sotor, nekaj hrane, gorilnik, toplo obleko za visine ter gojzerje na noge. Ruzak je bil vse prej kot lahki, a bi mi bilo isto izpod casti vzeti nosaca (kar na veliko tukaj delajo). Ni istega uzitka, ce se sam ne pomatras.

Zacela sva pocasi in sopihajoce. Se najbolj grozno je bilo to, da so se otovorjene mule premikale dvakrat hitreje kot jaz!

Mule, stalne sopotnice po ozkih in strmih potkah / Mules going up and down on the steep paths

A narava je bila res neverjetna! Zacela sva v soncku, ki naju je spremljal skozi vse tiste mostove, rizova polja, majhne vasice...

Pogled na rizova polja / rice fields

Manjsa vasica na poti / smaller village


Voda, voda na vsakem pogledu / water at every step

Definitivno lep zacetek. In ze prvi dan sva ugotovila, da so poti lepo oznacene, hotelov in koc na milijone, ki ponujajo dokaj poceni prenocisce ter zelo drago hrano. Visje kot sva sla, visje so bile cene. A je razumljivo, saj ni cest in vse tovorijo z mulami ali nosaci, ki so se bolj otovorjeni od mul. Res, vedno ko mi je ruzak postajal pretezki in bi najraje pojamrala, sem izpod ogromnega kosa, (ki ga nosijo na hrbtu, a ga imajo privezanega le za glavo; ne uporablajo naramnic) pogledala decka, ki ga je z zadnjimi mocmi pogumno in brez pritozevanja nosil. In tudi moj ruzak je v socutju postal lazji.

V parih dneh je postajalo ze vse dokaj lazje in iz zacetne nadmorske visine 900 m sva se dvignila na 3000 m, ko se je zacelo. Dez, dez, dez. Dva dni sva hodila po dezju, dokler nisva prisla do Managa, zadnje vecje vasi pred prelazom Thorong, ki znasa kar 5416 m nadmorske visine. Nato sva 4 dni mirovala v dezju, kar vsekakor ni uzitek, ko je vsepovsod tako mrzlo in seveda brez ogrevanja sob ali vode. In sesti dan je zapadel sneg ... Resno sem se vprasala: 'Kaj pa zdaj?' Za to podrocje je sneg obicajen sele v decembru in ljudje se niso spomnili, kdaj ga je nazadnje toliko zapadlo v septembru, ki ni niti se zacetek trekarske sezone!

Vprasujoc pogled: 'Kdaj bo prenehal dez?" / 'When will the rain stop?'

Sedmi dan je posijalo sonce in odsli smo po snegu v upanju na najboljse proti najvisji tocki.

Pogled na zasnezen Manang (3500 m) / Snowy Manang (3500 m)



Visje in visje ... / Going higher and higher ...

Pocasi, ampak res pocasi se premikas na teh visinah. Vse kar je nad 3500 m je nevarno za pridobitev visinske bolezni, ki je v najmilejsi obliki glavobol ter slabost, nespecnost, pomanjkanje teka in v najhujsi obliki smrt, ce se ob simptomih ne spustis takoj za 1000m nizje. A premikala sem se tako pocasi, da se je telo sproti aklimatiziralo in ni bilo teh problemov. Najtezje je bilo definitivno premagati v snegu do kolen zadnjih 500 m nadmorske. Po vsakih 10 korakih, sem ostala brez sape in telo je dehidriralo se pa se. Tako da sva celo sneg morala topiti, da sva usla brez vecjih posledic.

... ter pocasneje in pocasneje ... / ... and slower and slower

Pot navzgor / Path going up

Pocasi a vztrajno! In uspeh je bil tu.

Thorong La ( 5416 m)

Po napornem vzponu je sledilo v istem dnevu se 2000 m nadmorske visine spusta. In tudi to je zahtavalo predvsem ogromno koncentracijo, da se po snegu nisem odkotalila v dolino.

Pot navzdol ... / Going down ...

In ko je bilo vse to za nama, je sledil se teden dni hoje do Benija, kjer sva se odpeljala nazaj v Pokharo. Zadovoljna in ponosna na uspeh. Tako visoko ....

Se eden izmed zadnjih mostov / One of the last bridges

V Pokhari sva se ob jezeru lepo spocilo, se razvajala in po petih dnevih priguncala cez noc v Kathamandu, glavno mesto Nepala. Tukaj bo sledilo iskanje vize za Indijo, kar upam, da ne bo spet misija nemogoce ...

Le se nekaj bi omenila, ce je koga preprical Nepal in bi ga rad obiskal: naj to naredi takoj! Rezervirat karto in pot pod noge! Zakaj? Nepal izginja. To je definitvno. Vse lepe trekarske poti spreminjajo v ceste. Cene so vse visje in Nepalci so pravi pozeruhi na denar, veliko bolj kot Indijci. Podmazani so z vsemi zavbami, kar jih primore ta svet; vse v upanju za denar, ki ga vidijo v turistih. A definitivno so izjeme. In te so tiste lepe spremembe, ki jih podpiram. Dobiti posteno ceno v Nepalu kot tujec je tezko, ce ne ze skoraj nemogoce. Tako da se v Nepalu sprijaznim kar za polovico visjo ceno, kot pa jo dobijo za isti izdelek domacini. In to jaz, ki sem neizprosna v pogajanjih!

Here we are

Yup, we are in India already for three weeks. Till now we caught the spiritual atmosphere in Golden Temple located in fuzzy Amritsar and in peacfull Dharamsala, we chilled out in North and were amazed by supreme road Manali - Leh. From here Srinigar and houseboats were the biggest attraction. Now we are in Delhi relaxing for a few days and tomorrow evening we go towards Nepal. Yes a lot of things just in few sentences ...
But really we fall in in the Indian rhythm - it seems something that was waiting for me for a long time: with all the shit on one side and all the beauty on the other. But hey this is India, country of thousand faces.
Check the photos in previous post. Also map is updated.

Indija Koromandija

Sedim v udobnem stanovanju. Klima me hladi v vroce-soparnem Delhiju. Spocita, naspana se usedem pred internet. Spremljajo me zvoki dobre glasbe, na izbiro imam cel kup filmov, knjig ... Zdi se mi, da imam svoje stanovanje sredi Delhija. Kot da je to majhna Slovenija v ogromni Indiji. Odprem hladilnik: siri, salame, argeta pasteta. Naredim si topli sendvic. Hmmm, kako dober okus... Premami me kava. Prava turska kava.

To so stvari, ki jih nimas, ko potujes. To so stvari, ki so ti prevec samoumevne doma, v toplem zavetju. To so stvari za katere sem trenutno tako hvalezna in se mi zdi, da niti raj ne more biti boljsi. In kje je to?

No ja, prej vam napisem, kako je Indija izgledala do sedaj ...

Mirni, poduhovljen Amritsar naju je vodil do Dharamsale. Kraj na S Indije, ki predstavlja zatocisce za Dalajlamo in ostale tibetanske budiste, ki so jih Kitajci okoli leta 1950 izgnali iz Tibeta in ga zavzeli.

Dalajlamova bivsa rezidenca v Tibetu / Dalajlama's ex-residence in Tibet

Moram priznati, da sva v teku potovanja slisala toliko pripovedi popotnikov o izgubljenem Tibetu, ki je postal le se lovilec turistov in njihovega denarja. Res, iti v Tibet je tako drago, se posebno ce hoces iti s svojim vozilom. Pa ne samo drago. Sam ne mores nikamor iti, za vse treke in pohajkovanja moras imeti posebna dovoljenja, najeti vodice ... Problem je v tem, da so v pravem Tibetu v vecini Kitajci, ki veselo sluzijo na racun ljudi, katere so jih sami izgnali. Po vsem kar slisis te res cisto mine, da bi obiskal to dezelo... Vsaj naju je ...

Sva pa v Dharamsali tavala po njihovih templjih, opazovala menihe in srkala vase spokojnost.

Budisticni menih med obracanjem molilnih mlinckov / Monk rotating the prayer wheel

Ko sva bila se v Pakistanu sva spoznala Karla, Avstrijca, ki potuje s starim predelanim gasilnim vozilom. In on je tisti, ki naju je navdusil in preprical, da sva se odlocila narediti naslednjo pot: iti s katerco cez drugi najvisji prevozni prelaz na svetu. Pot se je zacela v Manaliju in je do 500 km oddaljenega Leha trajala stiri dni. Lepo pocasi. Cesta presenetljivo sploh ni bila tako slaba ( v Pakistanu so na ravnini bile veliko bolj obupne ceste) in voznik seveda odlicen. Res, posebne pohvale grejo Janezu, ki je po mojem mnenju postal pravi rally katra voznik.

Sla sva z uzitkom, obcudovala spektakularno pot.

Cudovita narava / beautiful nature

Je ena najlepsih gorskih poti, ki sem jih kdajkoli naredila. Vsi, ki so naju srecali so se le cudili kam rineva s katerco. Ce ne, velja ta pot poseben izziv, se posebaj za motoriste. Veliko ljudi pride v Indijo, si kupi ali sposodi motor znamke Royal Enfield (tisti, ki se spoznate na motorje, ze veste o cem govorim) ter se podajo avanturi naproti.

Se kar je najtezje na tej poti je visinska bolezen. Razlike v nadmorski visini so ogromne in kljub temu da sva se premikala pocasi vsekakor ni macji kaselj spati na 4800 m nadmorske. Pojavi se glavobol, nespecnost, slabost, izguba apetita. A je vredno, ker so obcutki enostavno bili neverjetni, ko sva dosegla prelaz Tanglang in njegovih 5328m. Vav!

Trio Slovenija na drugem najvisjem prevoznem prelazu Tanglang 5328 m /

Second highest world road pass Tanglang 5328 m

Pot naju je pripeljala v pokrajino Ladakh in prestolno mesto Leh. Ljudje pravijo, da to ni prava Indija. Mogoce zato ker so ljudje prevec mirni, prijazni, enostavni. Mogoce zato ker se tukaj pocutis kot v Tibetu. Mogoce zato ker te ljudje ne nadlegujejo. Mogoce ... Indija ima namrec toliko obrazov, da je tezko definirati, kateri je tisti pravi. Vsekakor sem v tem pogledu uzivala.

Nenamerno nama je uspelo priti ravno na otvoritev festivala, tako da sva se zabila v njihovi glasbi, plesu, maskah, obicajih.

Ples mask, Ladakh festival / Mask dance, Ladakh festival

Vse temelji na budisticni veri, ki je tukaj v vecini in kraji so postlani z gompami - budisticnimi samostani.

Stakna gompa, Ladakh

Ker pa je bilo enostavno vse prevec turistov, sva se odlocila, da odrineva od tu. Res je velik sok, ko prides v Indijo iz Pakistana. V Pakistanu srecas res malo popotnikov, tukaj pa nas je ogromno, taksnih in drugacnih. In sva sla...

Proti Srinagarju, ki je velika atrakcija, saj na velikem jezeru Dal bivaju ljudje v raznih colnih, ladjah. Seveda je postalo ze skoraj vse lov na turiste in cene so olala visoke, a sva se eno noc zazibala v ritmu ladje.

Jezero Dal, Srinagar / Dal lake, Srinagar

Od tu pa naju je cakala le se voznja do Delhija z ustavljanjem tu pa tam, na bencinski, v manjsi vasici med domacini ...

Indijo sva sprejela z odprtimi rokami. In vesela sem, da je tako. Pred vstopom v to ogromno gmoto ljudi, se je v meni le porajal dvom kam in kako, a je bil odvec. Ceste so boljse, promet je bil se vedno najhujsi v Lahorju, Pakistan, ljudje so navajeni turistov ... Le nekaj ni in ni po najinem okusu. Hrana. Res, je cisto neokusna in vse kar cutis je priblizno tako, kot ce bi pogrel vodo in vanjo vrgel dve pesti ta hudih feferonov in par zlic karija. Tako da sva cisto navdusena, ce kje vidiva Mc Donald's. Zalostno, a resnicno. In kdor me kockaj pozna, ve, da je hrana v fast food restavracijah zelo nizko na mojem spisku. V Indiji pa je kar na prvem. No, sva pa na severu jedla tibetansko hrano (tako zelo dobro) in sedaj kuhava sama, tako da nama ne bo hudega.

Kava je izpita, CD-ji se menjavajo, blog je dokoncan. Dolzna sem vam le se pojasnilo, kje se nahajam, kje se skriva ta luksuz. Sva v stanovanju Janezovega prijatelja Markota, ki dela kot policist na slovenski ambasadi in moram priznati, da razvajanje v sodobni atmosferi vec kot pase.

Za konec pa:

Namaste - zacetek Indije ...

Priguncala sva se v mogocno Indijo. In obcutki so lepi.
Energija je drugacna. Morem priznati, da sem imela ze kar dovolj islama in Muslimanov, ker so vedno imeli vsi isti nacin misljenja, enosmerno in ozko.
V Pakistanu sva skocila le se v soparni Lahore, se zavrtela s sufiji (misticni islam) in odvrtela v Indijo direktno v Zlati tempelj, ki je svetisce vere Sikhov. In tu je druga pesem. Vse je mirno, polno energije in cutis ociscenje. Zunaj templja je seveda tista umazana Indija, ki pa se ne razlikuje dosti od umazanega Pakistana.

Zlati tempelj v Amritsarju / Golden tempel, Amritsar

Zlati tempelj je znan po svojem zlatu, ki ga nosi na sebi in po zlatem srcu teh vernikov ter Gurujev. V tempelj te sprejmejo kot popotnika, ti dajo hrano in prenocisce. Taksnih ljudi je ogromno, dnevno okoli 40.000. Velikodusnost.
Kaj je v planu? S Indije. Ker ponovno odhajava med gore, javljanja ne bo ali pa bo redko. Po kaksnem mesecu bova prisla v Delhi na 'relaksacijo' in takrat pride na vrsto tudi obsirnejsi internet ...

Pozdrav z Indije.

Good bye Pakistan!

Slowly we are leaving Pakistan. At the moment we are in Islamabad and in ten days more our journey in Pakistan will reach two months. We have visa for two months so this means the end. But not the end of the trip. :) We are heading to India as soon we get visa.
And Pakistan how it was? In one word : good.
All the heat, humid, dirt in Quetta (first city after the desert coming from Iran) and bad roads to Peshawar, police escorting all over the north, green, mountains including Rakaposhi, K2), snow and glacier; tribal people Kalash (really good experience), Shandur polo festival, Skardu with good treks and lakes, Swat valley for reach Pakistanis tourists, bad Internet connection; greasy food, sweet tea, people smiling, people staring at us, now monsun wheather in Islamabad... Waw!!! It was really full. For sure it is safe to travel and even more: people are hospitable because of the Islamics religion even too much!
Every country gives you its goods and bads, for India, hope the best will come first.

Kapljice se nabirajo

na telesu, ko lezis z vsemi stirimi od sebe, v senci. To je moj obcutek, kaksen je Islamabad. Vroce in soparno. Voda pomesana z znojem tece po telesu in dehidracija je na vidiku.
Vceraj sva prispela v Islamabad, se parkirala v kamp (hoteli so tukaj enostavno predragi) in lezala cel dan, preganjala komarje v najhujsi vrocini, pila vodo in vsakih 8 ur jemala tablete. Ja, tablete. Ze dobra dva tedna naju muci driska, prebavne motnje v vseh oblikah, kar povzroca nevsecnosti, skrbi in predvsem izgubo casa, denarja in moci. Zatekla sva se k alternativi, naravnim zdravilam, postu, pocitku, mirovanju ... Nic ni pomagalo. Tako sva vceraj odkorakala v lekarno, pozrla ponos, in dobila tablete. Sedaj le upava, da se bo prebava umirila in stabilizirala, ker to vsekakor ni vec zabavno!

Pa ni vse tako crno kot izgleda iz prvega odstavka, vmes je bilo ogromno beline.
Zakljucila sva s severom Pakistana in trenutno sva na cakanju (na vizo kaj pa na drugega) in bo trajalo okoli 10 dni vse skupaj. Vseh teh komplikacij in njihovega nacina razmisljanja si ne zelim niti zapisati vec, ker je iz drzave v drzavo slabse.

Raje vas seznanim s potekom zadnjega meseca ...
Chitral je bil tisti kraj, kjer sem ostala. Od tam sva potovala brez avta in poskakovala po luknjah z raznimi prevozi, javnimi, s stopanjem ... Finta je v tem, da so vsi hoteli priti na Shandus pass okoli 7. julija, ker je takrat tam tri dni potekal polo festival.

Shandur pass, polo festival

Za vse tiste, ki ne veste, kako polo zgleda: mene je najbolj spominjal na hokej s konji. :0) Predvsem smesno in zabavno videti prvic, potem pa rata dolgocasno in mislis le se na tiste uboge konje.

Shandur pass, polo festival

Obstaja pa v blizini Afganistana se veliko razlicic pola: ena je, da mecejo mrtvo ovco po igriscu in v gole, druga obstaja z osli ... Domislije jim ne primanjkuje!
Sva pa na postaji v Chitralu spoznala prvega Slovenca (in edinega do sedaj) na najini poti in s skupnimi mocmi smo se priguncali do Shandur passa na priblizno 3800 m nadmorske visine. Ponoci je bilo mrzlo, nevihta, veter - sotor je obracalo, trgalo ...
In kljub prijaznemu jutru s soncem obdanem in cudovitem sprehodu, ki sem si ga privoscila med Janezovim spanjem,s Slovencem in Slovakom okoli nebesno modrega jezera, je odlocitev padla: popoldne greva nazaj v Chitral. In sva odstopala.
Iz Chitrala je potovanje vodila h Kalasim. Kalasha so ljudje. To poudarjam zato, ker jih Pakistanci ponizujejo ter jih imajo za manjvredne. So neverjetno ljudstvo, zenske z barvnimi oblekami in pokrivali. Nasmeh in ponos je njihovo vodilo. Prijaznost, gostoljubnost. Ter predvsem

preprostost.

Kalashi

Ce v tem trenutku pomislim, sem tukaj prezivela najlepse dneve v Pakistanu.
Zivijo v treh dolinah in odlocila sva se, da se podava na trek med dvema. Kljub opisom v lonly planetu, da je vse na easy, sva se oreng zajebavala. Poti nisva nasla, plezala, kotalila in lazila sva na hrib, v dolino ... Zgubila sva se in sploh nisva vec hotela pomisliti cez kaj vse morava se pridet. A uspelo nama je. In obrestovalo se je, ko sva v hribih tik pred drugo dolino nasla druzino, kjer sva prezivela tradicionalno po kalasavsko! In smeha je bilo vse polno, ko smo skupaj kuhali, midva spagete z omako, oni cebate (kruh), krompir, jajca. In smeh je dosegel visek, ko sva poskusala pojasniti, kako nastanejo spageti (seveda tu ni anglescine in je mimika edina komunikacija). Stric je na koncu mislil, da spageti rastejo, v taksni obliki kot sva jih midva imela v vrecki, direktno iz zemlje. :)

Od tu sva odstopala nazaj h katrci, ki sva jo ze kar pogresala in vsi trije smo se podali v Swat. Swat je dolina na S Pakistana. In prav kmalu sva ugotovila, da to ni to, kar sva si obetala. Ce povzamem: je dolina z dobro klimo za bogate Pakistance, tako da sva se takoj ko je bilo mozno (ko smo popravili prtljaznik na strehi) odpeljala nazaj in sva cimprej hotela na Karakorem highway ( v nadaljevanju KKH). A naju je ponovno nekaj ustavilo in je sla ena guma z zebljem in druga v trku. Pa smo tudi to ustimali. Naj pa napisem le to, da ce se zgodi nesreca v Pakistanu z avtom, si prepuscem sam sebi in svoji iznajdljivosti: policaji so totalno neuporabni! Kaj takega si ne mores niti predstavljati in le upam, da naju kaksna prometna ne caka vec na tej poti. Voznik minibusa, ki je vse skupaj povzrocil, je pobegnil. Nasla sva ga bolj kot ne sama in potem niso hoteli policisti sploh nic vec posredovati. Vse pravice odlocanja so podali kar enemu moskemu na ulici, ki je razsodil, da je vsak kriv pol in polovico stroskov sva dobila povrnjenih. Svasta!

Od tu pa sva se po slabi cesti cez nizji prelaz pridrsala v Besham, ki je ze na KKH. KKH je cesta, ki povezuje Pakistan s Kitajsko in je zelo pomebna zaradi tega: v preteklosti pa je imela tudi funkcijo povezanosti teh predelov kot svilena cesta.

cesta ob reki Ind od KKH proti Skarduju / road from KKH to Skardu

KKH je cesta, ki so jo gradili vec kot 10 let okoli leta 1970 in sedaj so luknje ze ogromne ter bi kaksen popravek ceste prisel prav. Cesta je vgrajena v gore, skale in plazovi so zelo pogosti. A o tem niti noces razmisljati, ko se peljes. Enostavno ves, da se bo plaz utrgal pred teboj ali za teboj ...

Od tu sva kmalu zavila proti V v predel Skardu, kjer sva poskusala z ribarjenjem (ujela sem prvo ribo v zivljenju, a mi jo je stric, ki je hotel dovoljenje, kmalu vzel saj nisva imela dovoljenja in od

naju je hotel 4x vec kot od domacinov.

Sadpara jezero / Sadpara lake

Vsaj ribica je bila tukaj srecna, ko je zaplavala nazaj v jezeru.), pocivanjem ob jezerih in tukaj so se zacele vecje (za Janeza) in manjse (zame) tezave s prebavo. Kaj in zakaj ter kako je brezveze razpravljati, ker bi lahko bilo vse ali nic. Tako so sli po vodi plani s trekanjem po teh predelih (z enega se vidi K2, pri drugem pa se povzpnes na 4000m nadmorske visine na ogromno Deosai ravnino). In tako sva mislila, da sta se najina trebuscka ze pocajtala in sva odrinila nazaj proti KKH. Kmalu se je izkazalo, da ni tako in povrhu sva se se zakopala s katrco, ko sva spala ob Indu. Vsi trije smo zbrali moci in se privlekli do Gilgita, kjer sva stiri dni prezivela v druzinskem hotelu s precudovitim vrtom in cistimi rjuhami ter kopalnico - visek na najinem potovanjem in to vse za isti denar kot sva drugje dobila umazanijo na kupu. Moram poudariti, da so razdalje med KKH in Skardujem, pa nazaj do KKH in se severno do Gilgita ne prevec velike (med 200 in 300 km), a da jih premagas potrebujes ogromno casa, saj v povprecju na dan po taksni cesti naredis 200 km. Tako da je bil napor velik. Ko sva se pocutila spet nekoliko bolje, sva jo odromala v Hunzo, skrajni sever Pakistana, kjer zivijo ljudje nekoliko bolj sprosceno in baje tudi dlje. Od tu sva se najprej podala iz Karimabada, prestolnica Hunze in le 100 km stran od Kitajske, na 10km enodnevni sprehod do posebnega razgleda in ugotovila, da je razgled fantasticen, a da sva fuc. Predvsem jaz nisem imela nobene moci. Kljub temu sva se odlocila, da narediva en trek iz Minapina do Rakaposhi, baznega tabora. Rakaposhi se je vse te dni lepo videl in le tu pa tam je bil kaksen oblak nad to skoraj 8000m visoko goro. Seveda se je pooblacilo, ko sva midva odrinila. In ko sva prisopihala do baznega tabora, je bilo ze mrzlo ter veter je tulil okoli vogalov. A pogled je neverjeten, ko vidis, kako ledenik poka in se rusi. Ogromni ledenik, ki je sirok kar 15 km namrec povezuje dve visoki gori: Diran in Rakaposhi. Drugi dan sva se odkobacala dol in zdravstveno stanje se je spet poslabsalo, saj je bil napor prevelik. A bilo je vredno za tistih 5 sekund sonca nad ledenikom, Rakaposhi pa se nama je skrila za oblaki.

Pogled iz Rakaposhi baznega kampa na ledenik in v ozadju goro Diran / Rakaposhi base camp

Picila sva jo nazaj po KKH proti Islamabadu, dvakrat prespala pri policajih (za to so edino koristni), se zvijala in mucila z vsemi tezavami najine prebave in se prebila do Islamabada. Tu je promet se bolj nor (le kako bolj nor je se lahko? Baje je Indija odgovor na to ...), vreme se bolj vroce, in cakanje na visku. Najin plan je namrec dobiti vizo za Indijo, a trenutno morava cakati tri dni, da sploh lahko zaprosiva za njo ...
Zakaj? Ker je to birokracija vzhoda.