Bombe in Pakistan

Naj vam povem, da sva se samadva dolgo vozila, sprehajala po Pakistanu (Chitral, Shandur pass, Swat) in prav nic opazila, da bi bilo kaj narobe. Sele ko sva prisla v manjse mestece v Swatu, so nama razlozili situacijo, ki je taka: bil je bombni napad na vojsko, policijo in vse kar se tice drzave ter vlade. Kar pa seveda nima veze z nama in nisva prav nic opazila ali zaznala, da bi bilo kaj drugace.
Sva se vedno na S Pakistana in bova se ostala kakna dva ali tri tedne in do takrat se kar poslavljam z internetom. Tukaj ni velikih mest, ce ze najdes kje kaksen internet pa ima ponavadi slabo povezavo in navite cene.
Ko prideva v Islamabad, pa obljubim vsem skupaj, da sledi sirsi opis dogajanja.
Zaenkrat lahko recem le lepo, preprosto in zdrzno vreme (tukaj ni taksne vrocine ter soparine). Vecino casa poskusava preziveti v naravi in nekoliko stran od radovednih pogledov, a se jih vedno najde vsaj pet, ki brez obcutka gledajo v naju. A tudi na to sva se ze navadila.
Katrca lavfa in masina dela brez problema, le vec tezav sva imela z gumami (spet ena predrta, ena pa unicena v trku z minibusom) ter s prtljaznikom na strehi, ki se je od teze in lukenj na cesti kar sesedel, tako da so ga zvarili na novo skupaj. Prevozenih je 11.000 kilometrov.

Le pozdrav in javljanje sledi cez par tednov!

Pa ne skrbeti glede bomb itd.

Lazje se diha ...

... na severu Pakistana.

Koncno. Zacutila sem Pakistan in se zlila vanj.
Sever je drug svet ... Narava, gore, sproscenost, manj umazanije, manj buljenja ...



Najina pot je ubrala smer v Chitral. Katrco sva pustila na policijski postaji v Diru in se odlocila, da je ne bova vec matrala cez te tritisocake. Tako sva se nabasala na minibus (v enem kombiju 20 ljudi) in se jajcal sest ur 108 km. Zanimivo, kaj vec niti ne bom komentirala. A ko vidis po tej cesti (no, recimo, da je cesta), kako se vlecejo ogromni kamijoni, ti enostavno nic vec ni jasno.



Je pa nekaj definitivno: ceste v Sloveniji so do vsake njive boljse.





Ko se takole priguncas cez vse ovinke in luknje in se dodobra ozres, vidis, da je vredno. V sebi in v sami okolici zacutis mir. Sreca.




Lawari prelaz, okoli 3100 metrov


Destinacije v bliznji prihodnosti so najprej Shandur pass, kjer poteka festival pola sredi prelaza na 3100 metrih. Nato raziskovanje Kalasha vasi, ki so se edino ljudstvo, da niso pomuslimanjeni od Turcije naprej ... Tam se bova zadrzala kaksen teden in sla malo trekat.


Nato nazaj po avto ter ponovno vsi trije skupaj po cestah, ki to niso v Swat obmocje ter nato cez nekoliko nizji prelaz na Karakoram highway do Gilgita. Tam pa upam, da najdem kaksen internet in vam nekoliko podam kako in kaj se dogaja na severu Pakistana. Do takrat pa cim manj skrbi in jeze. In veliko objemov ter prijaznih pogledov.

Biti zenska v Pakistanu ...

... je vse prej kot prijetno. Zakaj? Ze kot turistka obcutim ignoranco, zanemarjenje. Nekaj vprasas in ne dobis odgovora, se pogledajo te ne. Za Pakistance so zenske drugi razred, prvi so seveda moski. In ko sem z Janezom se v spostovanju do njega nihce ne zmeni zame. Ampak v redu, s tem se bom le sprijaznila. Bolj mi ne grejo naslednji podatki v glavo:
- poroke so vnaprej dogovorjene preko familij (tako za moske kot zenske) in mladoporocenca se vecinoma niti ne vidita pred poroko
- ce je zenska slucajno izobrazena, kar je redkost, se od nje pricakuje da po poroki pusti sluzbo, izobrazevanje in skrbi za druzino ter streze mozu ter njegovi druzini, kamor je prisla
- za poroko morajo starsi hcerke dati tastovi druzini doto ( ce je dota neprimerna se zna zgoditi, da zena slucajno nenadoma umre pri opravljanju hisnih opravil)
- ce zenska omeni locitev, jo ima druzina pravico ubiti
- ce zenska le podari nasmeh drugemu moskemu ali ima prijateljstvo z moskim, ki ne pripada druzini, jo moski lahko ubije (taksnih primerov je okoli 1000 na leto!!!)
Seveda obstajajo izjeme, a zaenkrat kaze bolj slabo glede na to kar vidim in obcutim. Po ulicah se sprehajajo, posedajo in prodajajo razne stvari le moski, zensk na splosno ni na spregled. Le tu pa tam se vidi kaksno, ki je zavita v burko (preko tega oblacila se ne vidi nic, je kot da bi se ovil v zaveso).
No, feministka v meni se je izpovedala.

Sva v Peshawaru in pot iz Quette do sem je bila dolga in trnova. Rabila sva tri dni za priblizno 800 km. Prvi dan sva se vozila po taksnih in drugacnih cestah in se odlocala kam naj greva, da ne bo prevec vode za katrco. Na koncu dneva sva potrkala na vrata, ce lahko prespiva. Ocitno sva izbrala kar primerna, saj je hisa pripadala nekemu pakistanskemu ministru in v tem stilu so naju tudi gostili.
Drugi dan sva naredila 200 km v desetih urah in vsa zmatrana zvecer prideva v mesto, kjer nama policist pove, da morava prevoziti se kaksne tri ure, ker je na tem obnocju atomska bomba. Tako sva dobila spremstvo in se vozili. Vsaj noc sva lepo prezivela v policijskem resthousu s klimo in kopalnico. :)
Tretji dan sva imela cel dan spremstvo in zvecer smo prispeli v Peshawar, kjer se je spet zacelo iskanje hotela ponoci.
Danes nekoliko vandrama po mestu, pijeva odlicne sveze soke iz mangota in banane in kjerkoli se ustaviva, se nabere obcinstvo, cirka 20, 30 ljudi na kupu in te gleda. Z Janezom se kaksen spregovori kaksno besedo, zame pa je rezervirano le gledanje.
Sam Peshawar je nekoliko boljsi od Quette, predvsem zaradi tega, ker tukaj se ni dezja in ni blata vsepovsod.
Zelo rada bi z vami delila slike, a zal to ni mogoce v Pakistanu, ker ce je dober racunalnik, je povezava zanic ter ce je povezava OK, je racunalnik prestar, da bi sprejel moje slike.
Jutri odideva na sever, v Chitral, v gore in osrcje Pakistana. Plani so veliki, se najvecji je ujeti pravi cas, da bova vidla polo tekmo, ki poteka enkrat letno in je pravi spektakel. Tekma poteka na posebnem prelazu visine 6000 m in edina uganka nama se ostaja do kje z avtom in kako neprej.
Z naslednjim javljanjem, jo bova ze resila.