Biti zenska v Pakistanu ...

... je vse prej kot prijetno. Zakaj? Ze kot turistka obcutim ignoranco, zanemarjenje. Nekaj vprasas in ne dobis odgovora, se pogledajo te ne. Za Pakistance so zenske drugi razred, prvi so seveda moski. In ko sem z Janezom se v spostovanju do njega nihce ne zmeni zame. Ampak v redu, s tem se bom le sprijaznila. Bolj mi ne grejo naslednji podatki v glavo:
- poroke so vnaprej dogovorjene preko familij (tako za moske kot zenske) in mladoporocenca se vecinoma niti ne vidita pred poroko
- ce je zenska slucajno izobrazena, kar je redkost, se od nje pricakuje da po poroki pusti sluzbo, izobrazevanje in skrbi za druzino ter streze mozu ter njegovi druzini, kamor je prisla
- za poroko morajo starsi hcerke dati tastovi druzini doto ( ce je dota neprimerna se zna zgoditi, da zena slucajno nenadoma umre pri opravljanju hisnih opravil)
- ce zenska omeni locitev, jo ima druzina pravico ubiti
- ce zenska le podari nasmeh drugemu moskemu ali ima prijateljstvo z moskim, ki ne pripada druzini, jo moski lahko ubije (taksnih primerov je okoli 1000 na leto!!!)
Seveda obstajajo izjeme, a zaenkrat kaze bolj slabo glede na to kar vidim in obcutim. Po ulicah se sprehajajo, posedajo in prodajajo razne stvari le moski, zensk na splosno ni na spregled. Le tu pa tam se vidi kaksno, ki je zavita v burko (preko tega oblacila se ne vidi nic, je kot da bi se ovil v zaveso).
No, feministka v meni se je izpovedala.

Sva v Peshawaru in pot iz Quette do sem je bila dolga in trnova. Rabila sva tri dni za priblizno 800 km. Prvi dan sva se vozila po taksnih in drugacnih cestah in se odlocala kam naj greva, da ne bo prevec vode za katrco. Na koncu dneva sva potrkala na vrata, ce lahko prespiva. Ocitno sva izbrala kar primerna, saj je hisa pripadala nekemu pakistanskemu ministru in v tem stilu so naju tudi gostili.
Drugi dan sva naredila 200 km v desetih urah in vsa zmatrana zvecer prideva v mesto, kjer nama policist pove, da morava prevoziti se kaksne tri ure, ker je na tem obnocju atomska bomba. Tako sva dobila spremstvo in se vozili. Vsaj noc sva lepo prezivela v policijskem resthousu s klimo in kopalnico. :)
Tretji dan sva imela cel dan spremstvo in zvecer smo prispeli v Peshawar, kjer se je spet zacelo iskanje hotela ponoci.
Danes nekoliko vandrama po mestu, pijeva odlicne sveze soke iz mangota in banane in kjerkoli se ustaviva, se nabere obcinstvo, cirka 20, 30 ljudi na kupu in te gleda. Z Janezom se kaksen spregovori kaksno besedo, zame pa je rezervirano le gledanje.
Sam Peshawar je nekoliko boljsi od Quette, predvsem zaradi tega, ker tukaj se ni dezja in ni blata vsepovsod.
Zelo rada bi z vami delila slike, a zal to ni mogoce v Pakistanu, ker ce je dober racunalnik, je povezava zanic ter ce je povezava OK, je racunalnik prestar, da bi sprejel moje slike.
Jutri odideva na sever, v Chitral, v gore in osrcje Pakistana. Plani so veliki, se najvecji je ujeti pravi cas, da bova vidla polo tekmo, ki poteka enkrat letno in je pravi spektakel. Tekma poteka na posebnem prelazu visine 6000 m in edina uganka nama se ostaja do kje z avtom in kako neprej.
Z naslednjim javljanjem, jo bova ze resila.