Spremembe

Veckrat se zalotim v razmisljanju. V monologu kako se je spremenilo. Kako je v parih mesecih moj vsakdanjik postal drugacen, a zame tisti edini mozen in pravi. Rada bi vam ga priblizala z mislimi, z opisi ...
Res se hitro navadis, da skoraj vsak dan isces novi dom;
da je hrana drugacna in pocasi pozabis na vse tiste dobrote, ki te cakajo doma;
da je tus najveckrat lonec vode;
da ima ta Zemlja mocan vonj in so trenutki, ko enostavno zajames sapo in hodis hitro, kakor se da;
da so krave najpomembnejsa bitja (enostavno so na cesti, plocnikih in ti se jim umikas) ;
da je slalom med kravjimi iztrebki vsakodnevni sport;
da so templji tista sveta zatocisca pred ostalim svetom;
da te ljudje vidijo kot dolar ali evro, ki se premika, da enostavno pritecejo k tebi revni in bogati, otroci in odrasli, vsak hoce nekaj od tebe: ali denar ali pogovor ali dotik ... najveckrat je kar tisto prvo;
da se je treba vsak dan neusmiljeno pogajati za prevoze, za hrano, za kakrsnokoli uslugo;
da tukaj ljudje ne zivijo v sozitju en z drugim, ampak se med seboj 'bojujejo' za prezivetje vsak kakor se znajde sam;
da sem postala apaticna na vse te stvari, da se me beraci ne dotaknejo in imam obcasno obcutek, da mi je srce zmrznilo - a to je enostavno obrambni mehanizem in edini nacin, kako znam preziveti tukaj ... ;
a se vedno se utre kaksna solza, ki jo hitro zabrisem predenj jo kdo opazi, ob pogledu na vse zivali, ki so prepuscene same sebi, ki so jim plasticne vrecke na rednem jedilniku, ki jih ne poboza nobena roka; ...

Ni mi vedno lahko, ko hodim po ulici. Vcasih imam obcutek krivde, ker enostavno imam to moznost, da sem lahko tukaj. In ko vidis poglede, ves, da ti ocitajo, zavidajo ...
A v takih trenutkih dvignem glavo, se zravnam in na oci spustim soncna ocala. Manjsa krinka, ki umili direktne poglede.
In cez nekaj trenutkov pridejo ze nasproti vse tiste malenkosti, ki ti privabijo iskrive oci ter nasmeh v srcu. Tukaj se potem zacne uzitek.