Ce bi me kdo vprasal, kaj bi naredila, da bi bilo potovati lepse in preprostejse, bi bil moj odgovor v trenutku: 'Ukinila bi vize!'
In me niti najmanj trenutno ne briga, kako so vize dobra stvar in nadzorujejo migracijo itd. Pridobivanje viz je za popotnika definitivno naporno in se ena izmed najdrazjih stvari na celi poti. Sicer sva v desetih dnevih samadva dobila kar tri vize (nepalsko, indijsko ter pakistansko), kar je odlicni rezultat za azijsko birokracijo. Je pa slo kot nic za te papirje po par sto evrov ... Da pa ti gre zraven se ogromno casa, naj niti ne omenjam.
A v vsem tem se naucis nekaj zelo zivljenjskega: biti potrpezljiv. Na zacetku sem popizdevala, se kregala z njimi, barantala za ceno, trmala in trmoglavila, a kaj kmalu ti postane jasno, da te ambasador na visokem stolcku gladko zavrne in ti brez najvecjega problema prepove vhod v izbrano drzavo. In zraven se uziva!
Tako je najbolje se smejati, pridno kimati in ko te ze vec kot ocitno vlecejo za nos, nekoliko povzdvigniti glas. Ja, ta taktika se je do sedaj najbolje obnesla. V Indiji bo potrebno narediti se iransko vizo, potem pa bo vse pripravljeno za na pot domov... Pa ne, da ze pakiram, a za te stvari je res fajn prej poskrbeti.
Torej, se vracava v Indijo. Tretjic. Le kaj mi bo tokrat prinesla? Mir ali nemir? Sreco ali razocaranje? Nasmesek ljudi ali le roko, ki prosi?
Nikoli ne ves, a velika vecina je odvisna ravno od tistega, ki to dozivlja.
Veselim se. Morja in sonca - ceprav bo guzva, ker se bliza novo leto, verjamem, da se bo nasel nekje koticek tudi za naju ... V januarju pa bo sploh najlepse: plaze, plaze, plaze ... Bomo videli, kam naju odnese.
