Odpeketala sva v hribe na okoli 2000m ter se predala zeleni barvi. Kako sem jo pogresala! Sicer ni cisto v isti obliki kot v nasi preljubi Sloveniji, a zadostuje.
Obdal naju je caj, caj, caj ... Kamorkoli pogledas le caj ... Nasla sva se vasico, ki jo turisti se niso odkrili v polnem teku in uzivala ...
Pika na i je bila jasa, ki sva jo po naklucju odkrila. Koscek zelene travice ob jezeru. Sredi turisticne tocke bogatih Indijcev. A ostala sva skrita in prezivela samadva 40 ur. V naravi in brez Indijcev. Nikoli si nisem mislila, da nama bo kaj takega uspelo. A kakor radi recejo: Vse je mogoce, v Indiji!
V Bangalorju sva morala urediti nekaj zadev in v tem 'modernem' mestu zmesnjav, bova naredila se tisto zadnje po cem je Indija znana. Jutri nama odpira vrata center Vipassana. Po desetih dneh tisine vam povem, kako je bilo ...
1 comment:
Spet vidim, da so fotke prav nore... Res, navdusijejo me znova in znova. Cloveku se res zalusta, da bi bil tam nekje, dalec stran od tukajsnje realnosti. Ta je sicer lahko seveda tut cist fajna, kakor si pac naslikas dan za dnem. No, vama pri tem slikanju veliko pomaga tudi okolje. No, upam, da uzivaza v tisini, sigurno bosta po tem uzivala tudi v blebetanju :).
lp
Robi
Post a Comment