30 March 2008

Pika na koncu.

Na cilju. Doma. Cela Slovenija se mi zdi le en velik dom. Lep občutek.
Že predenj sva se odpeljala na pot, so prihajala vprašanja: 'Ti, do kje pa bosta šla? Kaj je vajin cilj?' Odgovor je bil preprost: 'Pridet domov.'
Čez sneg in dež sva se prebijala od meje do meje in sonce naju je pozdravilo v Sloveniji. Nato sneg in ponovno dež. Ter zopet sonce. Vse je minljivo...
Bila so presenečanja, objemi, debate, nasmehi. Brez evforije, le s prelepimi občutki.

Cilj sva dosegla 18. marca. Na poti sva bila 10 mesecev in en dan. Prevozila sva skoraj 27.000 kilometrov.

In prihod ter prehod nazaj je bil nekaj najbolj samoumevnega. Marsikdo mi je rekel: ' Sam to pa bosta v šoku, ko prideta še najmanj par mesecev!'
Pa ni tako. Iz države v državo sva bila bližje domu. Bližje tistemu, kar zahteva življenje tu od nas.
Vse od ljudi, prometa, hrane, temperature, okolja se je počasi kilometer za kilometrom 'normaliziralo'.
Tako kot je bilo samoumevno potovati dan za dnem, tako je sedaj samoumevno živeti tu dan za dnem. Pa saj je naše življenje zgolj potovanje.
Trenutno se ne zavedam, kaj se je, če se je, v meni ter na meni spremenilo. A nekaj opazim. Da lažje stvari sprejmem, takšne kot so. Brez obžalovanja, brez hrepenenja. Trenutek, ki ga živim, je enkraten, neponovljiv. Ravno tako tudi vaš. Skrbno lahko le premislimo, kaj narediti s tem trenutkom in kako ga sprejeti. Ter ne z vsem, kar je že minilo in se ne obremenjevati, kaj prihaja.

S tem tudi zaključujem tole pisanje. Manjka še zadnji košček pike na koncu. Zahvala. Sicer klišejsko, a iskreno.
Ogromno je ljudi, katerim sem hvaležna.
Za spremljanje od doma, za sprejemanje na poti.
Za vso hrano, prenočišče, dobrote. Ustrežljivost in gostoljubje.
Za pozitivizem in poslano energijo.
Za nazdravljanje na srečno vrnitev.
Za vso skrb, godrnjanje.
Za tisto, kar me je razjezilo in me naučilo brzdati jezo.
Za vse, kar me je razžalostilo ter me naučilo sprejeti žalost.
Za težave, ki sem jih premagala.
Hvala, za vse, kar me je dogradilo in me postavilo na to točko, kjer sem.

Čisto na koncu: hvala za dobro spanje. (http://www.plama-pur.si/).
Še so ljudje, ki nesebično podarijo, del tega kar imajo, neznancem. Tudi v Sloveniji.

Pika na koncu je narejena.

3 comments:

diana said...

Sicer sem nedavno odkrila tvoj blog (preko Mareta iz Delhija) in prebrala vse za nazaj. Krasno je, toliko doživetij, opisanih občutkov in novih ljudi.
Upam da bom tudi sama zbrala kdaj pogum za kaj takega.
Pozdrave in čestitke za uspešno dokončano pot.
Lp iz Šentjerneja!
Diana :)

evil nina said...

Petra, hočem še....ne moreš kar nehat pisat...življenje je potovanje, piši o njem

sax said...

Eden lepših zapisov, kar sem jih zadnje čase prebral. Vidim, da je potovanje na vaju pustilo trajen pečat, ki se izraža v miru, ki ga izžarevata. Ampak tudi za to sta morala biti že v osnovi iz tapravega testa. Lepo.
lp, sax