Pika na koncu.

Na cilju. Doma. Cela Slovenija se mi zdi le en velik dom. Lep občutek.
Že predenj sva se odpeljala na pot, so prihajala vprašanja: 'Ti, do kje pa bosta šla? Kaj je vajin cilj?' Odgovor je bil preprost: 'Pridet domov.'
Čez sneg in dež sva se prebijala od meje do meje in sonce naju je pozdravilo v Sloveniji. Nato sneg in ponovno dež. Ter zopet sonce. Vse je minljivo...
Bila so presenečanja, objemi, debate, nasmehi. Brez evforije, le s prelepimi občutki.

Cilj sva dosegla 18. marca. Na poti sva bila 10 mesecev in en dan. Prevozila sva skoraj 27.000 kilometrov.

In prihod ter prehod nazaj je bil nekaj najbolj samoumevnega. Marsikdo mi je rekel: ' Sam to pa bosta v šoku, ko prideta še najmanj par mesecev!'
Pa ni tako. Iz države v državo sva bila bližje domu. Bližje tistemu, kar zahteva življenje tu od nas.
Vse od ljudi, prometa, hrane, temperature, okolja se je počasi kilometer za kilometrom 'normaliziralo'.
Tako kot je bilo samoumevno potovati dan za dnem, tako je sedaj samoumevno živeti tu dan za dnem. Pa saj je naše življenje zgolj potovanje.
Trenutno se ne zavedam, kaj se je, če se je, v meni ter na meni spremenilo. A nekaj opazim. Da lažje stvari sprejmem, takšne kot so. Brez obžalovanja, brez hrepenenja. Trenutek, ki ga živim, je enkraten, neponovljiv. Ravno tako tudi vaš. Skrbno lahko le premislimo, kaj narediti s tem trenutkom in kako ga sprejeti. Ter ne z vsem, kar je že minilo in se ne obremenjevati, kaj prihaja.

S tem tudi zaključujem tole pisanje. Manjka še zadnji košček pike na koncu. Zahvala. Sicer klišejsko, a iskreno.
Ogromno je ljudi, katerim sem hvaležna.
Za spremljanje od doma, za sprejemanje na poti.
Za vso hrano, prenočišče, dobrote. Ustrežljivost in gostoljubje.
Za pozitivizem in poslano energijo.
Za nazdravljanje na srečno vrnitev.
Za vso skrb, godrnjanje.
Za tisto, kar me je razjezilo in me naučilo brzdati jezo.
Za vse, kar me je razžalostilo ter me naučilo sprejeti žalost.
Za težave, ki sem jih premagala.
Hvala, za vse, kar me je dogradilo in me postavilo na to točko, kjer sem.

Čisto na koncu: hvala za dobro spanje. (http://www.plama-pur.si/).
Še so ljudje, ki nesebično podarijo, del tega kar imajo, neznancem. Tudi v Sloveniji.

Pika na koncu je narejena.

Na sredini poti ...

Okoli mene se bohotijo disave naravnih parfumov, vreme se je ohladilo, obdaja me mnozica zensk zavitih v crno, pogledi nama sledijo, zacudenje in nasmeh ter pozdrav: Dobrodosla!
Vse to kaze le na eno drzavo: Iran. Tretjic v Iranu in ponovno jo dozivljam drugace. Kako je ista dezela lahko drugacna, ce prides v njo z druge strani!
In kako sva prisla do tu?
23. februarja sva se pol ure pred zaprtjem meje znasla na meji Indija - Pakistan ter izvedela, da sva ujela zadnje minute za izvoz avta ter da bi naletela na velike tezave, ce bi prisla le pol ure kasneje. Ko sva vse uredila na indijski strani, sva odhitela v avto, da vse ponovimo se na pakistanski strani. A katrca ni hotela sodelovati. Nic. Niti zakasljala ni. Cisto nic in midva le padema v sneh. Lepo je tezave premagovati na nekoliko bolj pozitiven nacin. Ni in ni hotela domov. A s porivanjem in vziganjem sva le prisla v Islamabad, tu pa se je mehanik Janez bolje izkazal kot vsi ostali kvazi pakistanski mehaniki. Zamenjala sva akumolator ter parkrat razdrla starter, ga cistila ... No, kot asistentka bi ze sama kmalu znala starter ven vzet, ce koncno po petih dnevih ne bi zacel delat. Si pa s temi Pakistanci nimas kaj veliko pomagati kar se teh zadev tice.
Iransko vizo sva dobila v enem dnevu, sicer za nekoliko evrov vec, a ob dobrem vtisu ob intervjuju z ambasadorjem, je slo vse kot po maslu.
Tako smo jo prvega marca ponovno mahnili proti domu, v cisto pravem pomenu. Pakistanske ceste sva tokrat bolj skrbno izbirala in naredila raje tudi 500 km vec, kot pa se vozila po 'necesti'. Promet se je pocasi umirjal z oznanjanjem puscave. Tako naju je vroce sonce pospremilo skozi puscavo, veter zasipal s peskom in bili smo na iranski strani. Puscava se je nadaljevala, iz pescene je nastala kamnita, stopinje so se nizale in ponoci prisle zelo blizu nicle. A v katrci je bilo prav toplo in cedalje bolj se zavedava, kako sva lahko srecna.
Sva v Tabrizu, 300 km stran od turske meje. Okoli naju se ze pojavlja sneg in baje ga je na turski strani 1,5 m. Prava zima nama ne uide.
Danes sva katrco na novo obula (zamenjala sva gume), zamenjala olje ter nalila antifriz. Jutri pa sprehajanje po bazarju.
Iran se nama tokrat zdi neprimerno drazji v primerjavi s Pakistanom, ki je definitivno ena izmed najcenejsih drzav na svetu za potovanje. Turcija bo se drazja, doma pa tako ali tako pravite, da inflacija raste kot gobe po dezju.
Misli uhajajo domov, kljub temu da naju se caka par tednov do cilja. To objavljanje pa je verjetno zadnje s poti, ker tudi ustavljanja ni vec v planu, a lahko da naju se kaj preseneti. :)
Nikoli se ne ve.
Khoda havez Iran in Merhaba Turcija!

Zadnji postanek ...

Nahrbtniki se polnijo, cote se tlacijo v vse mozne stranske zepe, katrca vse lepo, potrpezljivo prenasa ter nama mezika: 'Ja, jutri pa gremo. Proti domu. Brm, brm ...'
Pomeziknem ji nazaj ter pritrdim: 'Ja, jutri gremo. Spet mi trije. Janez, jaz in ti. Uf, sicer se in se kilometrov ter se in se dni.'
Janez se nama le nasmeje ...
Par dni pocitka v Delhiju je mimo. Zadnji nakupi opravljeni, zadnji poskus pridobitve iranske vize v Indiji neuspesen.

Plan? Islamabad po iransko vizo (upam, da uspesno), nato pa vracanje proti Sloveniji ... Kilometer za kilometrom, dan za dnem ... Dober mesec nam ne uide.
In kje sva se se ustavila v Indiji, pred prihodom v Delhi? Mesto v notranjosti, Hampi. Manjse mesto, zelo turisticno, znano po ogromnem stevilu templjev v posebnem okolju. Med nestetimi ogromnimi skalami. Kot da bi se velikani igrali ter prestavljali kamne, enega na drugega. Mesto deli reka na dva bregova. Eden je turisticni, poln templjev, razgiban, drag ter obdan v hrup.





Drugi del pa je miren, zgrajen le iz ogromnih kamnov, kamor z veseljem splezas za jutranji pozdrav soncu in mu zvecer pomahas, ko zaide za ogromno skalo.




Definitivno lep zakljucek Indije.

Vipassana meditacija ...

Imam se za tip cloveka, ki noce ravno nekoga spreminjati ter nekaj vsiljevati. Ja, znam trmoglaviti, a to ne spada v to kategorijo.
Nekaj casa se ukvarjam z razlicnimi nacini meditacije in ni ravno ogromno ljudi s katerimi spregovorim o tem. Zato prosim, da vsi tisti, ki ze zavijate z ocmi in vidite le neko nakladanje, pametovanje, enostavno prenehajte z branjem. Naslednji stavki niso namenjeni posmehu in nesprejemanju, tega imamo ze tako ali tako v zivljenju na vsakem koraku. Zaprite tole okno in se beremo naslednjic!

Odlocila sem se, da napisem nekaj o Vipassani. O meditaciji, kateri sem slisala prvic dve leti nazaj od zelo impulzivne osebe, ki preprica z besedami. Seveda je slo ime meditacije kmalu v pozabo, ostal pa je opis. In pred parimi meseci je ponovno potrkala na vrata. Tokrat preko osebe, ki mi je na tem potovanju ogromno dala in delila ter s katero se srecujem tu pa tam, po manjsih in vecjih nakljucjih.
Vipassane je meditacija. Kako jo izvajati, je znano ze 25 stoletij. Razkril jo je Buda. Kar pa ne pomeni, da je Vipassana budisticno naravnana. Nasprotno! Zavraca vse religije, bogove, simbole, molitve, obicaje ... Ni verbalizacije, ni vizualizacije. Je enostavno to, kar smo. Kar nam omogoca, da zivimo. Dihanje. Pa ne nacin posebnega dihanja. Kje pa, naravni dih. Vse, kar se nam dogaja, naj bo dobro ali slabo, belo ali crno, veselo ali zalostno, se mora zgoditi. Tu ni veliko za narediti, ce zivis moralno zivljenje, je pac v ozadju karma. Je pa ogromnega pomena, kako to sprejmemo. Ali na nas zalost dolgo in mocno vpliva? Se jeza mnozi in bruha v nas, tudi cez par let, ko vidimo cloveka, za katerega menimo, da nam jo je povzrocil? Hrepenimo po lepih dogodkih, ki so se nam dogajali ali se dogajajo drugim? Hmmm ... Potem definitivno, ne bomo srecni. Zadovoljni. Ampak se bomo vrteli in poganjali kolo naprej.

Na takem tecaju se zapres za 10 dni v tisino. Moski in zenske so loceni. Sprejmes, da v tem casu ne bos ubijal (tudi komarji niso nobena izjema in uzivanje mesa). Ne bos lagal. Ne bos bil spolno aktiven. Ne bos spregovoril. Ne bos kradel. Ne bos zauzil kakrsnihkoli strupov (alkohol, cigareti, ostale droge).
In predas se dihanju. Opazujes samo svoje dihanje in obcutke, ki jih dozivljas, drazljaje. Cisto naravno. Opazujes svoje premikanje, svoje bolecine, zgecketanje, srbenje in samo opazujes. Brez reakcije ter razvijanja obcutka, da nekaj sprejemas in ti je vsec ter da nekaj zavracas. Ker ugotovis tisti smisel. Oziroma ta smisel dobi smisel, ker ga dozivljas. Vse ima isto karakteristiko: pojavi se, se spremeni, izgine. Cisto vse. Ziva bitja, obcutki, stvari, objekti ... Zato cim manj navezanosti, ker slej kot prej bo vsaka stvar minila, tako prijetna kot moteca. In cudezno je, kaj dela to spoznanje. Upam le, da ne bo slo prehitro v pozabo v zunanjem svetu.

Vsako jutro te gong zbudi ob 4 zjutraj in do 9.30 zvecer, je glavna stvar spoznavanje sebe. 10 ur resne meditacije in ostanek casa dodatno opazovanje reakcij svojega telesa na razlicne stvari.
In ker je vse tako preprosto za slisati, je seveda tako tezko narediti. Pocasi se napreduje. In tisina pomaga.
Hmmm, kaj vec niti ne bi razpravljala, ker vsak dozivlja po svoje. Ce pa vas kaj vec zanima, je tu naslov http://www.dhamma.org .

Bibip ...

Trobljenje na polno, zmesnjava na cesti in ob cesti, previsoke cene ... Vse to ponuja Bangalore, najvecje mesto juga Indije. Mogoce so zvoki in vonjave se toliko ostrejsi, ker sva slab teden prezivela v naravi. Ja, tudi to je mozno v Indiji.
Odpeketala sva v hribe na okoli 2000m ter se predala zeleni barvi. Kako sem jo pogresala! Sicer ni cisto v isti obliki kot v nasi preljubi Sloveniji, a zadostuje.

Obdal naju je caj, caj, caj ... Kamorkoli pogledas le caj ... Nasla sva se vasico, ki jo turisti se niso odkrili v polnem teku in uzivala ...



Pika na i je bila jasa, ki sva jo po naklucju odkrila. Koscek zelene travice ob jezeru. Sredi turisticne tocke bogatih Indijcev. A ostala sva skrita in prezivela samadva 40 ur. V naravi in brez Indijcev. Nikoli si nisem mislila, da nama bo kaj takega uspelo. A kakor radi recejo: Vse je mogoce, v Indiji!



V Bangalorju sva morala urediti nekaj zadev in v tem 'modernem' mestu zmesnjav, bova naredila se tisto zadnje po cem je Indija znana. Jutri nama odpira vrata center Vipassana. Po desetih dneh tisine vam povem, kako je bilo ...

Tisina na vodi ...

Nahajava se v Kerali, v mestu Kollem. Uspelo nama je pretrgati zacarani krog Rajske plaze ter oditi v preostanku casa za Indijo se naprej. Tu, kjer sva sedaj, je najina najjuznejsa tocka Indije. Do samega konca ter skrajnega juga Indije nama se manjka sicer okoli 100 km, a dolocene stvari si bo potrebno ogledati ob prihodnjem obisku Indije.

Smesno mi je, ker sva ponovno stran od kopice turistov, ki sva jih nenehno srecevala ob morju. Tu je vse se bolj mirno, kar se turizma tice in burno, kar se pristnosti Indije tice.

Ker ura tiktaka, sva se odlocila malo pospesiti ritem premikanja, tako da sva ponovno v polnem teku potovanja... Kar pomeni premikanje iz mesta v mesto po dveh noceh, skakanje naokoli, nekoliko zgodnejse zbujanje in tudi fotoaparat sem ponovno prejela v roke, saj je kar ogromno casa lepo pocival.

In kaj je v Kerali tako posebnega? Vodni kanali ... Nesteto kilometrov vodnih kanalov, ki se vijejo skozi vasice, vecje reke ter jezera.

Pred 15 leti je bil prevoz s colnom edini mozni. Sedaj je zgrajene cesta, ki jo pridno uporabljajo. Le hise, ki se skrivajo globoko v kanalih, so se vedno odvisne od vodnega trasporta.

Najlazji nacin raziskovanja tega zivljenja je vsekakor s colnom.

Bila sem presenecena nad tisino, mirnostjo ... Prijaznostjo ter nevsiljivostjo ...

Sedaj se bova pocasi zacela vracati proti Delhiju, z manjsimi in vecjimi ovinki. :)

Nekje v raju ...

Zadnja dva tedna prezivljam na Rajski plazi. Blizu Gokarne, v Karnataki ... Sistem se je umiril, glava se je sprostila in srce se je otoplilo ...
To je kraj, do katerega se kar namucis, da prides ... Najprej moras spoznati prave ljudi, nato dobiti prave informacije in potem z ruzakom na ramah gres odkrivati in iskati ta kraj ... Pocutila sem se tako kot Leonardo Di Caprio v filmu Beach in tudi vzdusje, ko sem koncno prilezla do tega skrivnostnega kraja, je bilo tako. Skupina ljudi, ki prezivlja svoj cas, nekateri svoje zivljenje, nekoliko oddaljeno od civilizacije. Skupnost, komuna ... Nekaksno rainbow vzdusje nekoliko spremenjeno in pomesano. Glasbeniki, slikarji, izdelovalci skulptur ter nakita, zonglerji, plesalci ... Vse se najde in na prvi pogled je idilicno, a ko si nekaj casa tu in ce ne pades v zacarani krog substanc, ti postane se kako jasno, kaj je iluzija in kje je realnost. Le nekatei mislijo in zivijo obe v enem.
Novo leto sem premeditirala. Nova energija, drugacen prehod iz starega v novo ... Cas je zgubil pomen in polnoc ni bila vec polnoc, ko sem pomislila, da doma v Sloveniji ravno pospravljate v trebuske slastno silvestrovo vecerjo.
Ostaja se dober mesec casa, kljub temu da se zdi, da je le se nekaj dni in imam obcutek, da je potovanja ze konec. In v mene se prikrade tisti nesramni skratek, ki me opominja, da bo treba domov ter skusa zbuditi nekaksno nelagodje... A vsak prihod domov, ki se ga veselim, definitivno v meni zbuja ze zelje po novem ... To je moj zacarani krog.

Tisti del leta je ...

... ki ga ponavadi najraje preskocim. Nakupi, mrzlicno pisanje voscil, neiskren stisk roke ... Brrrr... Letos je drugace.

Okoli mene morje in sonce. Ni daril, ni evforije, je le enostavno cas, ki mineva. In uzivam v njem. Jug Indije mi je prinesel to, kar mi ostala Indija ni dala - mojo rast, sreco ter zadovoljstvo.

Leto se obraca in jaz se obracam na vas:

Posiljam vam tople objeme morja;

veter, ki vam odnese skrbi ...

ter ljudi, ki vam narisejo nasmeh.

Naj vas vsake toliko zbudi pljusk svezine;

ter sem ter tja skocite v neznano ter tvegajte;

lahko vam zazelim le se:

Tiste formalnosti

Ce bi me kdo vprasal, kaj bi naredila, da bi bilo potovati lepse in preprostejse, bi bil moj odgovor v trenutku: 'Ukinila bi vize!'
In me niti najmanj trenutno ne briga, kako so vize dobra stvar in nadzorujejo migracijo itd. Pridobivanje viz je za popotnika definitivno naporno in se ena izmed najdrazjih stvari na celi poti. Sicer sva v desetih dnevih samadva dobila kar tri vize (nepalsko, indijsko ter pakistansko), kar je odlicni rezultat za azijsko birokracijo. Je pa slo kot nic za te papirje po par sto evrov ... Da pa ti gre zraven se ogromno casa, naj niti ne omenjam.
A v vsem tem se naucis nekaj zelo zivljenjskega: biti potrpezljiv. Na zacetku sem popizdevala, se kregala z njimi, barantala za ceno, trmala in trmoglavila, a kaj kmalu ti postane jasno, da te ambasador na visokem stolcku gladko zavrne in ti brez najvecjega problema prepove vhod v izbrano drzavo. In zraven se uziva!
Tako je najbolje se smejati, pridno kimati in ko te ze vec kot ocitno vlecejo za nos, nekoliko povzdvigniti glas. Ja, ta taktika se je do sedaj najbolje obnesla. V Indiji bo potrebno narediti se iransko vizo, potem pa bo vse pripravljeno za na pot domov... Pa ne, da ze pakiram, a za te stvari je res fajn prej poskrbeti.
Torej, se vracava v Indijo. Tretjic. Le kaj mi bo tokrat prinesla? Mir ali nemir? Sreco ali razocaranje? Nasmesek ljudi ali le roko, ki prosi?
Nikoli ne ves, a velika vecina je odvisna ravno od tistega, ki to dozivlja.
Veselim se. Morja in sonca - ceprav bo guzva, ker se bliza novo leto, verjamem, da se bo nasel nekje koticek tudi za naju ... V januarju pa bo sploh najlepse: plaze, plaze, plaze ... Bomo videli, kam naju odnese.

Nekaj je v zraku

Zunaj je tema. Iz zvocnika se slisi napev: 'Vcasih pomislim, kako bi bilo, ce bi nad mano cvetelo drugo nebo in bi me grelo sonce iz druzga sveta in bi bila nekje, kjer me noben ne pozna ...'
Kako so lahko misli nekoga zlahkoto realnost drugega...
Okoli mene so stirje tipi. Stirje Slovenci, no bolje da recem stirje Dolenjci, ki pridno spijo po 'napornem' pikniku. Alkoholni hlapi se mnozijo z vsakim izdihom ...
Tu enostavno zamrzne cas in zabrisejo se vse sledi Indije. Mala Slovenija je tole stanovanjcke in kako sem jo vesela, ko se pripeljem v Delhi.
Birokracija je urejena in ponovno se lahko odpravim v Nepal, kjer je cilj dobiti ponovno indijsko vizo...
In ko sem se takole sprehajala po Delhiju od ambasade do zelezniske s postanki, ki vedno pridejo naproti, sem se ustavila. Sredi Delhija.
Zacutila sem sonce. Pogledam proti nebu, kjer kraljuje le oblak smoga, sonca ni na vidiku ... A da ga cutis, to je pomembno.
Stala sem v vrvezu in ujela utrip. Moje srce je zacelo biti v njihovem ritmu.
V vsej tej sreci, me je presenetila Indija. Kjer sem mislila, da sem docakala vse, kar je mozno ze v teh mesecih. A ko najmanj pricakujes...
Stopim na nepalsko ambasado, kjer sem pred tremi urami oddala prosnjo za vizo. Dobiti vizo za Nepal je nekaj najbolj enostavnega na tej poti. Isti dan zaprosis za njo ter jo tudi dobis.
Janez si zunaj priziga tobak, jaz cakam pri okencu.
Uradnik mi izroci potna lista in rece:' I give you gratis visa.'
Vprasam:' What?'
'Free visa', mi odgovori.
Izbulim oci, stojim pri miru in ga gledam kot gledajo vsi tele Indijci mene:'Why?'
Le nasmehne se.
Cakaj, cakaj, nic v Indiji ni zastonj. Tole nekaj ne stima. V monologu stojim pri okencu in zmoti me moski, ki mi vrne denar za vize.
Ostanem urocena, bezno se zahvalim, zamrmram nekaj o postenosti in se zmedena odpravim.
Zunaj si spustim soncna ocala na oci. Cutim sonce. V ustnice se mi prikrade nasmesek. In nasla sem odgovor. Verjamem si.

Prozornost

'Jebemu boga! Mamo ti nabijem u dupe!' ' Kreten! Preklet idiot!'
Ponovno cel dan v avtu. Na indijskih cestih. Kroziva po Rajasthanu ...
'Pazi!'
'Pa picka mu materna, bog ne dej, da bi pogledu, ko pridrvi s stranske na glavno!'
Nabirava kilometre. Ponovno jih je 3000 vec. Indija in njene gromozanske razdalje so mi postale blizu. 500km mi predstavlja skoraj enako kot ce se doma pes odpravim od doma cez most v knjiznico. Kako majhna je ta nasa Slovenija. In kako zelena ... Oh, ti zelena, kako te pogresam ...
'Lej ga, lej ga, kaskaderja! Pa ne bos se mi vrinu, pa ni sans! Ko te jebe.'
'Dej, se vstavma malo. Moram it lulat.'
'Ja, lej v senci.'
Medtem, ko iscem vsaj priblizno zavetisce za opravljanje male potrebe, si Janez zvija tobak. Prilezem nazaj do avta. Seveda ze pet ljudi stoji zraven. Kot vedno. Dva gledata kot cuka v mene, dva v Janeza, eden stika okoli katrce. Nato zamenjajo pozicije. Ko jih imam dovolj, jih pozdravim: 'Namaste!'
'Namaste sir, namaste!'
Ja, na tem potovanju sem vse od mistra do sira, samo madam je zelo redko.
Vprasa neki v hindu jeziku, povem mu, da ne razumem. Pocepnejo in bulijo naprej ...
Zacnem nositi vse potrebno za kosilo: paradiznik, paprika, malancani, riz ... Zacneva kuhati. Se vedno so zraven. Dva sta odsla. Prideta nazaj z novimi desetimi. Eden zna minimalno anglesko ... In so tu tista vedno prisotna vprasanja.
'What is your name sir?'
Hmmm, kako bi mi bilo pa lahko ime danes:'Tralala'.
'Aaaaa, good, good, sir. Your country sir?'
Uf, moja drzavica je tako dalec, tako dalec, da niti nisem vec prepricana, da obstaja.
Kosilo je kuhano. Nakazem naj grejo. Nic, cepijo dalje. Poskusim se enkrat. Bulijo se bolj. Res ne mislim jesti ob spremstvu dvajsetih Indijcev. Povem po hindijsko:'Celo!' Ajde, gremo ... Vstanejo. Se parkrat je treba zakricati in se premaknejo. Zakaj moram vedno biti agresivna? Zakaj se moram vedno razjeziti na njih, da vsaj malo skapirajo kaj in kako? Zakaj ...
'Sir, gift?' se zaslisi iz grmovja?
'Mars cigani grdi! Boljs si oblecen kot jaz, pa me tlele fehtas! Mars, da te ne brcnem v rit, pa bo to moj gift!!!'
Jeva, pojeva, pomijeva. Vmes se tole ponovi se parkrat. Vse vec in vec ljudi. Vedno poskusiva zlepa, a ne gre. Ne gre. Vcasih res vec ne vem, ali res ne razumejo in so res tako neumni (se opravicujem za izbor besede, a je edina, ki jih opise) ali se delajo, da ne razumejo?
Postane temno, katrco prstimava za spanje. Samadva se stejeva zvezde na nebu. Iz tisine nastaja hrup. Bliza se skupina ljudi. Svetijo nama z reflektorji, svetilkami, stikajo okoli ... Koliko jih je? 20,30? Ne, ne vec jih je. Najmanj 50. Pa kaj jim je? Pa kaj ne razumejo? Samo hodijo okoli, svetijo v naju, se plazijo okoli katrce in ne bu ne mu ne izjavijo. Vre mi v glavi. Cakam. Vre vedno bolj. Zavrelo je. Busim! Kricim na njih, jih sprasujem, kaj je z njimi, kaj ne razumejo? Kaj bi radi? Naj dajo mir! Da sem samo clovek kot so oni in nobena opica, ki bi jo bilo potrebno hodit gledat! Le malo se umaknejo ...
Cez dve minuti je isto, le se vec ljudi...
Janezu se strga, kot medved zarjove in stece proti njim. In Indijci bezijo. Bezi 50 ljudi! In Janez nori za njimi!
To je pomagalo, da sva dobila 8 ur mira.
Zjutraj je ponovno isto. Ne, ne potegne jim. Vedno isti in isti ljudje. Vedno iste in iste situacije, ki jih ne morem vec pozirati. Ne prenasam agresije, ki jo moram zganjati okoli. Ubijam z ocmi. Ne vem vec kako maj dosezem tisti notranji mir v sebi. In vse to je naporno, tako zelo naporno.

Indija je bila zame velika zelja. Velik tabu. Toliko napisanega o tej dezeli in toliko prebranega z moje strani. Overland. Sanjala sem o tem toliko casa in v mislih oblikovala ideje. Zelja je bila iti z vozilom. Zelja je bila spoznati nekoga, s katerim bi bila ta pot mozna. Zgodilo se je oboje. Ideja je dozorela, vsi prihranski parih let so vlozeni. Vse za izpolnitev sanj ter dokazati, da lahko izpolnis sanje, kar mi toliko ljudi vseskozi trobi, da ne gre. Da mora biti tisti delovni vsakdanjik, da moramo jamrati, kako ne maramo svojega dela in da so sanje zato, da se sanjajo ter ne zivijo. Ne maram teh stereotipov. Ter vedno verjamem, da je pot, da je nacin ... In vcasih ga res ni, oziroma se ne upamo dlje spustiti. Vse je odvisno od tega koliko si dovolimo. A kaj, ko smo v sebi, globoko v sebi, vedno strahopetci in toliko lazje je najti kup izgovorov kot pa dejansko kaj narediti. Kako dobro nam je vse to znano.
Pol leta nazaj sva odsla. Drzave se spreminjajo, ljudje se menjajo, nevarnost je, nevarnosti ni ... Docakala sem tudi Indijo. Sveto drzavo. Obljubljeno drzavo. Zemljo na kateri je vzklilo toliko religij, toliko nacinov meditacij, toliko notranjosti, toliko odkrivanja ...
Vsa ta energija je busila vame ob vhodu. Cutila se je sprememba. Odplavala sva na sever, se borila z nadmorsko visino in sprejemala tihost, umirjenost prebivalcev. A to je sever. To ni prava Indija. Tako pravijo. To je bil Mali Tibet in ne Indija. Tu sem se pocutila sprejeto. Nasmeh. Iskrive oci. Drobna roka. Vonj po jakovi volni, ki je prepleten z dimom ...
Drugi del Indije je bil Rajasthan. Tu se je zacela praznina. Prozornost ljudi. Vse je le denar. Nic drugega jim ni sveto. Vse je le denar. Vedno je v igri le rupi, svincnik, darilo. In ce das 5 rupijev, ne dobis zahvale, ampak prosec pogled: 'Se pet rupijev prosim.'
Fehtajo vsi. Tisti, ki spijo na ulici, tisti ki imajo hise, tisti, ki imajo vec od mene ... Vsi le hoceje nekaj. In nikoli ni dovolj. Le redko pade zahvala.
Ni pristnosti. Vse je le denar.
In kdo je rekel, da je Indija tezka za potovanje?! Indija je tako preprosta, ce si turist. Tako preprosto je razdajati tisti denar, tiste bonbone, tiste kemike in si mislis, kako si dober, ker dajas! Indija je tezka za popotnike. Zato ker ni pristna. Ker je umetna. Ker so ljudje prazni. Zato ker ves, da z dajanjem cesarkoli tem ljudem, le slabsas situacijo.
Pa mi bo kdo rekel, da sem kruta. Da so revni. Da jih moram razumeti ...
O, ljudje moji, ni tako. Te ljudje so revni le v sebi, srce imajo revno ...
Po ulici lezi zelenjava, ki jo je izgubil zelenjavar z vozicka. Mislim si:' Sedaj pa bojo lahko lacni pobrali to zelenjavo in bojo manj lacni.' Cez eno uro pridem nazaj na isto mesto in se vsa zelenjava lezi na tleh, tako kot uro nazaj. In kdo pobira to zelenjavo? Jaz! Ker Indijci niso lacni in je toliko lazje fehtati turiste, zakaj bi pobirali po ulici, ce ni treba ...
Vse naredijo za denar. Rezejo si ze desetletja ude. Roke, noge ... Otroke povijajo, da ne rastejo vec. Jih stiskajo v zibelke, da imajo iznakazene ude ... Vse za denar.
Dostikrat recem Janezu:'Ti,sam tele zivali pa res nastradajo tukaj. Kako so lahko tako kruti do zivali? Se posebaj do psov? Zakaj jih tepejo? Zakaj jih z veseljem povozijo na cesti? Taki ljudje ne morejo imeti veliko v sebi.'
Janez mi le odgovori:'Petra, kako bojo lahko ljubili zivali in delali z njimi lepo, ce sovrazijo same sebe in delajo kot z gnojem z drugimi ljudmi?'
Prav ima. Le boli me za vse te zivali, le do njih cutim socutje. Vso pozitivno energijo, ki jo se premorem, jim posiljam ter razdajam. Delim z njimi svoje obroke, jih bozam in obenem jokam, ker vem, kako kruti so ti ljudje z njimi.
Vcasih se oglasi v meni razum:'Dej, Petra, ne mores bit tako kruta in tako obsojati ljudi. Poskusi jih razumeti.'
Kmalu ga utisam:'Zakaj za vraga bi jaz mogla vedno vse okoli mene razumeti?'
Nikoli ne obsojam v prazno, nikoli le po enem primeru.
Sprijaznila sem se, da taksni pac so. Zame prazni, prozorni... Obcasno se se vprasam, ali je tezava v meni, da jih tako dozivljam? Mogoce mi uspe najti odgovor. V prihodnjih mesecih. Ker mislim vztrajati v Indiji zaradi tiste pescice ljudi, ki pricarajo nasmeh. Kako klisejsko, a tako pomembno med to mnozico praznine. In za te ljudi sem hvalezna, kot majhen otrok za novo igraco.
Lahko le, da je to slab mesec. Lahko, da je bilo to razocaranje. Lahko, da jih tako dozivljam, ker mi ne dajejo tega, kar so mi dali ljudje na drugih popotovanjih. Lahko, da ...
Ja, vem, da bo drugje bolje. Prepricana sem. To je le Rajasthan, kjer potujejo tete in strici z debelimi denarnicami. Ja, to bo to. Zbrala bom vse v sebi, kar jim lahko dam in ni hudic, da mi ne bodo nekaj lepega tudi vrnili. Saj ne morejo biti res tako prazni v srcu.
Si verjamem?

Sveto in eroticno

Obrnila se bosta dva tedna od ponovnega vstopa v Indijo. Dobro sva se namucila, da sva preko mejnega prehoda Berganj prisla do Varanasija.

Varanasi je sveto mesto. Tu je reka Ganges najbolj sveta. Da imas cast se skopati v tej reki, je ena izmed najvisjih. Visja je le se ta, da te sezgejo na bregovih Gangesa in veter razpiha pepel...

Kot tujcu je reka Ganges, khm, no ja, vse prej kot sveta. Najverjetneje najbolj onesnazena reka, kar sem jih kdajkoli videla. In ne bi me zlepa prepricali, da me bo kopanje v tej vodi ocistilo in posvetilo. A ko gledas hindujce ti je jasno, da mocno verjamejo v tok te reke, jo cutijo in zivijo z njo.

reka Ganges, Varanasi

Vsako jutro ji ponujajo daritve v obliki roz ter svec, ki plujejo po reki. Velika mati. Tako imenujejo reko. Seveda je najbolj carobni trenutek, ki ga lahko dozivis v tem mestu, ta, da se pred soncnim vzhodom najames colnicek in plujes po sveti vodi. Tako opazujes dogajanje na reki: ljudje se kopajo, darujejo reki, meditirajo ... Celo masaze ponujajo, prodajajo vse mozne stvari in nepogresljivi caj se dobi na vsakem koticku.

soncni vzhod na sveti reki

Varanasi je znan tudi po tem, da je zatocisce indijske glasbe. Tako se tukaj najdejo najboljsi koncerti, najkvalitetnejsa glasbila in ljudje ostanejo v mestu po par mesecev, ker jih tok mesta enostavno zacara in sveta reka jih nese...

Priznam, da je mesto zelo energijsko mocno. Se posebno mesta, kjer sezigajo trupla. Vse se odvija za njih tako preprosto in ne komplicirajo glede tega. Truplo nalozijo na grmdo in prizgejo ogenj. Nato gori vse skupaj na oceh javnosti. Tudi tujci imamo dostop do teh mest, le fotografiranje je prepovedano. Razumljivo seveda ...

Les za seziganje naj bi bil zelo drag. 1 kilogram lesa naj bi stal 150 rupijev, kar je priblizno 3 €. In za sezig truplo bogati ljudje kupijo 300 kg lesa, revni pa 150 kg. In ker seveda nimajo denarja za les, pridejo pred smrtjo v Varanasi in prosijo za denar. Za les. Za sveto smrt.

Od vsega svetega sva odjadrala v Kajuraho. Vasica sredi nicesar, ki je znana po svojih templjih. Tokrat to niso hinduisticni templji, ampak eroticni templji. Govorice pravijo, da kamasutra izhaja iz tega mesta.

Kajuraho

Templji so nastali v dinastiji kraljev okoli 10 stoletja. Njihova posebnost so ravno eroticne figure, ki krasijo zunanjost templjev. Pa ne da so samo figure!

Ce boste dobro pobrskali po slikah, boste mogoce prisli tudi na kaksno idejo.

Spremembe

Veckrat se zalotim v razmisljanju. V monologu kako se je spremenilo. Kako je v parih mesecih moj vsakdanjik postal drugacen, a zame tisti edini mozen in pravi. Rada bi vam ga priblizala z mislimi, z opisi ...
Res se hitro navadis, da skoraj vsak dan isces novi dom;
da je hrana drugacna in pocasi pozabis na vse tiste dobrote, ki te cakajo doma;
da je tus najveckrat lonec vode;
da ima ta Zemlja mocan vonj in so trenutki, ko enostavno zajames sapo in hodis hitro, kakor se da;
da so krave najpomembnejsa bitja (enostavno so na cesti, plocnikih in ti se jim umikas) ;
da je slalom med kravjimi iztrebki vsakodnevni sport;
da so templji tista sveta zatocisca pred ostalim svetom;
da te ljudje vidijo kot dolar ali evro, ki se premika, da enostavno pritecejo k tebi revni in bogati, otroci in odrasli, vsak hoce nekaj od tebe: ali denar ali pogovor ali dotik ... najveckrat je kar tisto prvo;
da se je treba vsak dan neusmiljeno pogajati za prevoze, za hrano, za kakrsnokoli uslugo;
da tukaj ljudje ne zivijo v sozitju en z drugim, ampak se med seboj 'bojujejo' za prezivetje vsak kakor se znajde sam;
da sem postala apaticna na vse te stvari, da se me beraci ne dotaknejo in imam obcasno obcutek, da mi je srce zmrznilo - a to je enostavno obrambni mehanizem in edini nacin, kako znam preziveti tukaj ... ;
a se vedno se utre kaksna solza, ki jo hitro zabrisem predenj jo kdo opazi, ob pogledu na vse zivali, ki so prepuscene same sebi, ki so jim plasticne vrecke na rednem jedilniku, ki jih ne poboza nobena roka; ...

Ni mi vedno lahko, ko hodim po ulici. Vcasih imam obcutek krivde, ker enostavno imam to moznost, da sem lahko tukaj. In ko vidis poglede, ves, da ti ocitajo, zavidajo ...
A v takih trenutkih dvignem glavo, se zravnam in na oci spustim soncna ocala. Manjsa krinka, ki umili direktne poglede.
In cez nekaj trenutkov pridejo ze nasproti vse tiste malenkosti, ki ti privabijo iskrive oci ter nasmeh v srcu. Tukaj se potem zacne uzitek.

Skok v neznano / Jumping into unknown

To potovanje je v meni izzvalo veliko strahov. Najvec verjetno se pred potovanjem ... Do sedaj sem se spopadala sama s sebo, z obcutki prenavezanosti in z obcutki osamljenosti ... Vedno ostaja strah pred neznanim ter strah pred samim seboj. A pravijo, da ima najvecjo moc ravno strah pred neznanim. Edino zdravilo je, da se z njim spopadas, skozi celo zivljenje, ker definitivno ti je vedno nekaj neznano.
Tudi midva sva temu strahu zazrla v oci in poletela vanj!

Just watch the movie and you will figure it out!
:)

India - Nepal - India

Yup, changing the countries but the 'namaste' is still the main key to enter into people hearts. From India we took a train and a lot of buses to get in Pokhara, Nepal. We had to leave our Renault 4 in India because of not having all the documents for the car. So we went backpacking.
What was the plan for Nepal? You can see it in previous post, the photos I mean. Yes we went trekking around Annapurna. It took us 20 days, 200 km, the highest pass was 5416m and about 150 euros for both. Not bad,a? :)
The only thing that it makes it not that nice is buying the permit (30 euros per person) and they are using this money to build a road. So after a while there will be no trekking, just road around Annapurna ...
What can I say? It was amazing, going up so high, meeting nice people, waiting for some days in the rain, after some time it began even to snow! When we passed Thorong La, the highest pass, it was just snow all around us.
Trekking was the main thing why coming in Nepal. Now we are shopping, relaxing and meeting friends (Karl nice to see you again with some real bear with us) ...
We are planing going back to India in few days to see the typical Varanasi and Agra. Hoping it will not be to busy and too hot. Here is now really nice temperature for traveling and we also got to know locals way of thinking so it makes easier to 'live' here.They are still mostly the Hindu people like in India just even harder to bargain and it is really hard to get a local price as a tourist.
So, going back to India ...

Se vedno pozdrav 'namaste' ...

... a iz druge drzave, tokrat je na vrsti Nepal, kjer se potikava ze 1 mesec. In zakaj en mesec ni bilo glasu od mene? Zato ker na 5416m nadmorske visine ni interneta.
;)

Pa lepo pocasi. Kako je na vrsto prisel Nepal? Tako da sva spoznala par zanimivih ljudi, ki so nama ga toplo priporocali in naju opozorili da je res zadnji cas za obisk te drzavice, ce hoces doziveti vsaj se malo pristnosti.

Za Nepal sva se odlocila na hitro in iz dveh razlogo: iti na daljsi trek ter nakupovanje nepalskih tekstilnih izdelkov. In oboje sva ze izpolnila v najvecjem moznem obsegu.

Sam zacetek ni bil obetajoc. Ko sva prisla cez mejo, je bila cesta zaprta. Nekateri pravijo, da so maoisti napadli drugi govorijo, da so hindujci ubili par muslimanov. Kakorkoli obticala sva na meji v luknji od hotela za nekaj casa.

Ko so se le odlocili odpreti cesto, je sledil prevoz z avtobusom do Pokhare, ki je oddaljena od meje okoli 200 km za kar smo potrebovali cel dan. Ja, ponovno sva postala taprava backpackerja, ker sva avto bila primorana pustiti v Delhiju (premalo drzav sva odkupila od avtmotozveze in se za eno drzavo vec so hoteli ponovno 150 evrov, kar pa je mnogo vec kolikor sva bila pripravljena placati).

Ko je v Pokhari, mestu narejenem za turiste, nehalo dezevati, sva pograbila najine ruzake in odsla trekat. Dan prej sem slucajno prebrala, da potrebujeva posebno dovoljenje, ki stane 2000 nepalskih rupijev na osebo, kar znasa 30 evrov. Ce bi ta podatek prisel do mene ze v Indiji, definitivno ne bi odsla v Nepal. Enostavno je neumno placevati take ogromne zneske organizaciji, ki si je prisvojila naravne lepote. In ne samo to! Unicujejo jo z gradnjo cest, letalisc; vse kar bi privabilo lene bogate turiste! Puf!

Nacrt je bil, da greva narediti krog okoli Annapurne, z vsemi njenimi mamljivimi vrhovi za tri tedne. Vzela sva sotor, nekaj hrane, gorilnik, toplo obleko za visine ter gojzerje na noge. Ruzak je bil vse prej kot lahki, a bi mi bilo isto izpod casti vzeti nosaca (kar na veliko tukaj delajo). Ni istega uzitka, ce se sam ne pomatras.

Zacela sva pocasi in sopihajoce. Se najbolj grozno je bilo to, da so se otovorjene mule premikale dvakrat hitreje kot jaz!

Mule, stalne sopotnice po ozkih in strmih potkah / Mules going up and down on the steep paths

A narava je bila res neverjetna! Zacela sva v soncku, ki naju je spremljal skozi vse tiste mostove, rizova polja, majhne vasice...

Pogled na rizova polja / rice fields

Manjsa vasica na poti / smaller village


Voda, voda na vsakem pogledu / water at every step

Definitivno lep zacetek. In ze prvi dan sva ugotovila, da so poti lepo oznacene, hotelov in koc na milijone, ki ponujajo dokaj poceni prenocisce ter zelo drago hrano. Visje kot sva sla, visje so bile cene. A je razumljivo, saj ni cest in vse tovorijo z mulami ali nosaci, ki so se bolj otovorjeni od mul. Res, vedno ko mi je ruzak postajal pretezki in bi najraje pojamrala, sem izpod ogromnega kosa, (ki ga nosijo na hrbtu, a ga imajo privezanega le za glavo; ne uporablajo naramnic) pogledala decka, ki ga je z zadnjimi mocmi pogumno in brez pritozevanja nosil. In tudi moj ruzak je v socutju postal lazji.

V parih dneh je postajalo ze vse dokaj lazje in iz zacetne nadmorske visine 900 m sva se dvignila na 3000 m, ko se je zacelo. Dez, dez, dez. Dva dni sva hodila po dezju, dokler nisva prisla do Managa, zadnje vecje vasi pred prelazom Thorong, ki znasa kar 5416 m nadmorske visine. Nato sva 4 dni mirovala v dezju, kar vsekakor ni uzitek, ko je vsepovsod tako mrzlo in seveda brez ogrevanja sob ali vode. In sesti dan je zapadel sneg ... Resno sem se vprasala: 'Kaj pa zdaj?' Za to podrocje je sneg obicajen sele v decembru in ljudje se niso spomnili, kdaj ga je nazadnje toliko zapadlo v septembru, ki ni niti se zacetek trekarske sezone!

Vprasujoc pogled: 'Kdaj bo prenehal dez?" / 'When will the rain stop?'

Sedmi dan je posijalo sonce in odsli smo po snegu v upanju na najboljse proti najvisji tocki.

Pogled na zasnezen Manang (3500 m) / Snowy Manang (3500 m)



Visje in visje ... / Going higher and higher ...

Pocasi, ampak res pocasi se premikas na teh visinah. Vse kar je nad 3500 m je nevarno za pridobitev visinske bolezni, ki je v najmilejsi obliki glavobol ter slabost, nespecnost, pomanjkanje teka in v najhujsi obliki smrt, ce se ob simptomih ne spustis takoj za 1000m nizje. A premikala sem se tako pocasi, da se je telo sproti aklimatiziralo in ni bilo teh problemov. Najtezje je bilo definitivno premagati v snegu do kolen zadnjih 500 m nadmorske. Po vsakih 10 korakih, sem ostala brez sape in telo je dehidriralo se pa se. Tako da sva celo sneg morala topiti, da sva usla brez vecjih posledic.

... ter pocasneje in pocasneje ... / ... and slower and slower

Pot navzgor / Path going up

Pocasi a vztrajno! In uspeh je bil tu.

Thorong La ( 5416 m)

Po napornem vzponu je sledilo v istem dnevu se 2000 m nadmorske visine spusta. In tudi to je zahtavalo predvsem ogromno koncentracijo, da se po snegu nisem odkotalila v dolino.

Pot navzdol ... / Going down ...

In ko je bilo vse to za nama, je sledil se teden dni hoje do Benija, kjer sva se odpeljala nazaj v Pokharo. Zadovoljna in ponosna na uspeh. Tako visoko ....

Se eden izmed zadnjih mostov / One of the last bridges

V Pokhari sva se ob jezeru lepo spocilo, se razvajala in po petih dnevih priguncala cez noc v Kathamandu, glavno mesto Nepala. Tukaj bo sledilo iskanje vize za Indijo, kar upam, da ne bo spet misija nemogoce ...

Le se nekaj bi omenila, ce je koga preprical Nepal in bi ga rad obiskal: naj to naredi takoj! Rezervirat karto in pot pod noge! Zakaj? Nepal izginja. To je definitvno. Vse lepe trekarske poti spreminjajo v ceste. Cene so vse visje in Nepalci so pravi pozeruhi na denar, veliko bolj kot Indijci. Podmazani so z vsemi zavbami, kar jih primore ta svet; vse v upanju za denar, ki ga vidijo v turistih. A definitivno so izjeme. In te so tiste lepe spremembe, ki jih podpiram. Dobiti posteno ceno v Nepalu kot tujec je tezko, ce ne ze skoraj nemogoce. Tako da se v Nepalu sprijaznim kar za polovico visjo ceno, kot pa jo dobijo za isti izdelek domacini. In to jaz, ki sem neizprosna v pogajanjih!

Here we are

Yup, we are in India already for three weeks. Till now we caught the spiritual atmosphere in Golden Temple located in fuzzy Amritsar and in peacfull Dharamsala, we chilled out in North and were amazed by supreme road Manali - Leh. From here Srinigar and houseboats were the biggest attraction. Now we are in Delhi relaxing for a few days and tomorrow evening we go towards Nepal. Yes a lot of things just in few sentences ...
But really we fall in in the Indian rhythm - it seems something that was waiting for me for a long time: with all the shit on one side and all the beauty on the other. But hey this is India, country of thousand faces.
Check the photos in previous post. Also map is updated.

Indija Koromandija

Sedim v udobnem stanovanju. Klima me hladi v vroce-soparnem Delhiju. Spocita, naspana se usedem pred internet. Spremljajo me zvoki dobre glasbe, na izbiro imam cel kup filmov, knjig ... Zdi se mi, da imam svoje stanovanje sredi Delhija. Kot da je to majhna Slovenija v ogromni Indiji. Odprem hladilnik: siri, salame, argeta pasteta. Naredim si topli sendvic. Hmmm, kako dober okus... Premami me kava. Prava turska kava.

To so stvari, ki jih nimas, ko potujes. To so stvari, ki so ti prevec samoumevne doma, v toplem zavetju. To so stvari za katere sem trenutno tako hvalezna in se mi zdi, da niti raj ne more biti boljsi. In kje je to?

No ja, prej vam napisem, kako je Indija izgledala do sedaj ...

Mirni, poduhovljen Amritsar naju je vodil do Dharamsale. Kraj na S Indije, ki predstavlja zatocisce za Dalajlamo in ostale tibetanske budiste, ki so jih Kitajci okoli leta 1950 izgnali iz Tibeta in ga zavzeli.

Dalajlamova bivsa rezidenca v Tibetu / Dalajlama's ex-residence in Tibet

Moram priznati, da sva v teku potovanja slisala toliko pripovedi popotnikov o izgubljenem Tibetu, ki je postal le se lovilec turistov in njihovega denarja. Res, iti v Tibet je tako drago, se posebno ce hoces iti s svojim vozilom. Pa ne samo drago. Sam ne mores nikamor iti, za vse treke in pohajkovanja moras imeti posebna dovoljenja, najeti vodice ... Problem je v tem, da so v pravem Tibetu v vecini Kitajci, ki veselo sluzijo na racun ljudi, katere so jih sami izgnali. Po vsem kar slisis te res cisto mine, da bi obiskal to dezelo... Vsaj naju je ...

Sva pa v Dharamsali tavala po njihovih templjih, opazovala menihe in srkala vase spokojnost.

Budisticni menih med obracanjem molilnih mlinckov / Monk rotating the prayer wheel

Ko sva bila se v Pakistanu sva spoznala Karla, Avstrijca, ki potuje s starim predelanim gasilnim vozilom. In on je tisti, ki naju je navdusil in preprical, da sva se odlocila narediti naslednjo pot: iti s katerco cez drugi najvisji prevozni prelaz na svetu. Pot se je zacela v Manaliju in je do 500 km oddaljenega Leha trajala stiri dni. Lepo pocasi. Cesta presenetljivo sploh ni bila tako slaba ( v Pakistanu so na ravnini bile veliko bolj obupne ceste) in voznik seveda odlicen. Res, posebne pohvale grejo Janezu, ki je po mojem mnenju postal pravi rally katra voznik.

Sla sva z uzitkom, obcudovala spektakularno pot.

Cudovita narava / beautiful nature

Je ena najlepsih gorskih poti, ki sem jih kdajkoli naredila. Vsi, ki so naju srecali so se le cudili kam rineva s katerco. Ce ne, velja ta pot poseben izziv, se posebaj za motoriste. Veliko ljudi pride v Indijo, si kupi ali sposodi motor znamke Royal Enfield (tisti, ki se spoznate na motorje, ze veste o cem govorim) ter se podajo avanturi naproti.

Se kar je najtezje na tej poti je visinska bolezen. Razlike v nadmorski visini so ogromne in kljub temu da sva se premikala pocasi vsekakor ni macji kaselj spati na 4800 m nadmorske. Pojavi se glavobol, nespecnost, slabost, izguba apetita. A je vredno, ker so obcutki enostavno bili neverjetni, ko sva dosegla prelaz Tanglang in njegovih 5328m. Vav!

Trio Slovenija na drugem najvisjem prevoznem prelazu Tanglang 5328 m /

Second highest world road pass Tanglang 5328 m

Pot naju je pripeljala v pokrajino Ladakh in prestolno mesto Leh. Ljudje pravijo, da to ni prava Indija. Mogoce zato ker so ljudje prevec mirni, prijazni, enostavni. Mogoce zato ker se tukaj pocutis kot v Tibetu. Mogoce zato ker te ljudje ne nadlegujejo. Mogoce ... Indija ima namrec toliko obrazov, da je tezko definirati, kateri je tisti pravi. Vsekakor sem v tem pogledu uzivala.

Nenamerno nama je uspelo priti ravno na otvoritev festivala, tako da sva se zabila v njihovi glasbi, plesu, maskah, obicajih.

Ples mask, Ladakh festival / Mask dance, Ladakh festival

Vse temelji na budisticni veri, ki je tukaj v vecini in kraji so postlani z gompami - budisticnimi samostani.

Stakna gompa, Ladakh

Ker pa je bilo enostavno vse prevec turistov, sva se odlocila, da odrineva od tu. Res je velik sok, ko prides v Indijo iz Pakistana. V Pakistanu srecas res malo popotnikov, tukaj pa nas je ogromno, taksnih in drugacnih. In sva sla...

Proti Srinagarju, ki je velika atrakcija, saj na velikem jezeru Dal bivaju ljudje v raznih colnih, ladjah. Seveda je postalo ze skoraj vse lov na turiste in cene so olala visoke, a sva se eno noc zazibala v ritmu ladje.

Jezero Dal, Srinagar / Dal lake, Srinagar

Od tu pa naju je cakala le se voznja do Delhija z ustavljanjem tu pa tam, na bencinski, v manjsi vasici med domacini ...

Indijo sva sprejela z odprtimi rokami. In vesela sem, da je tako. Pred vstopom v to ogromno gmoto ljudi, se je v meni le porajal dvom kam in kako, a je bil odvec. Ceste so boljse, promet je bil se vedno najhujsi v Lahorju, Pakistan, ljudje so navajeni turistov ... Le nekaj ni in ni po najinem okusu. Hrana. Res, je cisto neokusna in vse kar cutis je priblizno tako, kot ce bi pogrel vodo in vanjo vrgel dve pesti ta hudih feferonov in par zlic karija. Tako da sva cisto navdusena, ce kje vidiva Mc Donald's. Zalostno, a resnicno. In kdor me kockaj pozna, ve, da je hrana v fast food restavracijah zelo nizko na mojem spisku. V Indiji pa je kar na prvem. No, sva pa na severu jedla tibetansko hrano (tako zelo dobro) in sedaj kuhava sama, tako da nama ne bo hudega.

Kava je izpita, CD-ji se menjavajo, blog je dokoncan. Dolzna sem vam le se pojasnilo, kje se nahajam, kje se skriva ta luksuz. Sva v stanovanju Janezovega prijatelja Markota, ki dela kot policist na slovenski ambasadi in moram priznati, da razvajanje v sodobni atmosferi vec kot pase.

Za konec pa:

Namaste - zacetek Indije ...

Priguncala sva se v mogocno Indijo. In obcutki so lepi.
Energija je drugacna. Morem priznati, da sem imela ze kar dovolj islama in Muslimanov, ker so vedno imeli vsi isti nacin misljenja, enosmerno in ozko.
V Pakistanu sva skocila le se v soparni Lahore, se zavrtela s sufiji (misticni islam) in odvrtela v Indijo direktno v Zlati tempelj, ki je svetisce vere Sikhov. In tu je druga pesem. Vse je mirno, polno energije in cutis ociscenje. Zunaj templja je seveda tista umazana Indija, ki pa se ne razlikuje dosti od umazanega Pakistana.

Zlati tempelj v Amritsarju / Golden tempel, Amritsar

Zlati tempelj je znan po svojem zlatu, ki ga nosi na sebi in po zlatem srcu teh vernikov ter Gurujev. V tempelj te sprejmejo kot popotnika, ti dajo hrano in prenocisce. Taksnih ljudi je ogromno, dnevno okoli 40.000. Velikodusnost.
Kaj je v planu? S Indije. Ker ponovno odhajava med gore, javljanja ne bo ali pa bo redko. Po kaksnem mesecu bova prisla v Delhi na 'relaksacijo' in takrat pride na vrsto tudi obsirnejsi internet ...

Pozdrav z Indije.

Good bye Pakistan!

Slowly we are leaving Pakistan. At the moment we are in Islamabad and in ten days more our journey in Pakistan will reach two months. We have visa for two months so this means the end. But not the end of the trip. :) We are heading to India as soon we get visa.
And Pakistan how it was? In one word : good.
All the heat, humid, dirt in Quetta (first city after the desert coming from Iran) and bad roads to Peshawar, police escorting all over the north, green, mountains including Rakaposhi, K2), snow and glacier; tribal people Kalash (really good experience), Shandur polo festival, Skardu with good treks and lakes, Swat valley for reach Pakistanis tourists, bad Internet connection; greasy food, sweet tea, people smiling, people staring at us, now monsun wheather in Islamabad... Waw!!! It was really full. For sure it is safe to travel and even more: people are hospitable because of the Islamics religion even too much!
Every country gives you its goods and bads, for India, hope the best will come first.