Prava Turcija ... Real Turkey!

Cas za internet.

Iz Izmira je pot sla v Pamukkale, to je bombazni grad v prevodu.
PAMUKKALE

Ker je to ena izmed najvecjih cudes v Turciji, je temu primerno tudi obiskana. Najboljsi recept za to, da se ne jezis med mnozico turistov, je : da vstanes ob petih zjutraj, se pretihotapis v bele apnencaste bazencke in uzivas sam v belini apnenca in modrini tople vode.
Neverjetno lepa izkusnja je bila to zame v primerjavi s tisto, ki sem jo dozivela stiri leta nazaj ob prvem obisku Pamukkal.

Res so lepe in mogocne, a zal so jih Turki zaradi turistov v preteklosti unicili kar precej, predvsem pa pogrsali. Na vrhu so zgradili hotele, zajezdili termalno vodo za bazencke in kanalizacijo speljali po belini navzdol v dolino. Kar je sledilo, si lahko predstavljate.
Nekaj let nazaj so se spametovali in hotele podrli, a rumeni fleki kanalizacije in pomankanje termalne vode, je se vedno vidno.

Od tu sva se podala proti morju vsa vesela, ker sva ob zgodnjem obisku prisparala 10 TRL. Veselje je kmalu minilo, ko sva pobrala zebelj in predrla gumo. In ne boste verjeli koliko stane flikanje gume - natanko 10 TRL. Pa naj se kdo rece, da se ti vse ne vrne! :)

Na vrsto je prislo morje. Polno turizma, hoteli, ki se vlecejo po 100 km ob obali in vse pozidano. Katastrofa z mojega vidika za to prelepo morje, ki jim je bilo podarjeno.
Kar hitro sva jo pobrisla v Olimpus, starodavno mestece od katerega so ostale le se razvelina. Je pa nekaj nadvse zaniminega tukaj: hisice na drevesu.

HISICA NA DREVESU V OLIMPUSU

In vse je v reggae stilu: glasba, ljudje, premikanje, ritem ... Tako sva si prvic privoscila spanje izven katerce, seveda v svoji hisici na drevesu.

Pot naju je nato vodila mimo turizma na tone Antalya, Alanya ... Se in se kilometrov in vsa obala pozidana ... In se nekaj ZELO neprijetnega je bilo tukaj: mali, suhi in veliki ter debeli. Komarji namrec. Tako so naju popikali, da sem v parih minutah zlahka nastela po 100 pikov na vsakem. Res se ti zacne mesati, ko ne mores spat in ti mali hudicki pridejo prav cez vsako najmanjso luknjico: tudi cez tiste na sotoru, ki so zracenje.
Naredila sva le postanke za prespat in kratek obisk anticnih razvalin Side.

SIDE

Hvala bogu sva odhitela naprej ... V neturizem, v nepozidano, v modro svobodo.

Tu se je zame prvic na tem potovanju zacela prava Turcija. Pravi ljudje s svojo gostoljubnostjo in radovednostjo. Ko ti ni treba glihati in cinkati v nedogled, ampak ti ze sprve poda posteno ceno. In tu se je zacelo sadje v izobilju: cesnje, jagode, marelice, lubenice, banane - vse to Turki gojijo ob obali in vse to je romalo v najina trebuscka. Njami ...

Ce ne pa : ziviva od okusnih paradiznikov, sira (paynir), ki je podoben feta siru, oliv, cebat in cebule za razkuzit. :) Res tako slastne solate si pripravljava ...

Iz morja pa naprej v hribe, ovinke za polnimi kamioni sadja in zelenjave, ki so pridno izgubljali paradiznike, midva pa sva jih se bolj pridno pobirala. In ze je bila vecerja tukaj.

Cesta in prevozeni kilometri so se nabirali in pred nama je zrasla Kapadokija.

KAPADOKIJA

Skalnata pokrajina, ki je nastala s pomocjo narave:vetra in dezja. Vulkanska podlaga se je tako oblikovala v prelepe stozce v katerih se sedaj zivijo ponekod ljudje, vecina jih je praznih, tretji pa so predelani v hotele za turiste.


Prvi pa so bili tukaj Kristjani, ki so v to pokrajino vdolbli svoje domove in se v njih tako skrili pred Turki.


Tudi midva sva si najela najino jamo. :)
Sva namrec v Goreme, majhnem mestecu v Kapadokiji. Nacrt za naprej? Ugotovila sva, da sva spustila nekaj stvari, ki se nahajajo zelo blizu, tako da se bova vrnila par kilometrov in si ogledala se podzemno mesto in dolino, kanjon cerkva.

Gule gule!