Prvic iz Pakistana

Se vedno je pozdrav Salam malekum, le drzava je druga... In to je vec kot obcutno. Iz urejenega Irana v umazan Pakistan. Zal je moje prvo mnenje taksno.
Ceprav priznam, da sva se peljala po Pakistano 600 km cez puscavo in imela obilo sreco, da je dezevalo, pihalo in bilo oblacno. Na ta nacin se je za vsem tem skrilo tistih 45 stopinj v zraku in je bilo znosno, tako da sva se lahko vozila tudi cez dan.

Neverjetno so prijazni policisti, ki so naju cez puscavo non-stop gostili, kuhali okusne pakistanske cajcke (ogromno sladkorja, pravi caj, voda in mleko), delili z nama svojo hrano ter senco, naju zalagali s sadjem in nama celo ponudili prenocisce.

Vceraj zvecer pa sva prisla v Quetto. Najvecje mesto v provinci Balugistana, kjer se nahajava. Okoli pol milijona ljudi, neverjetni kaos, zmesnjava s prometom (tezko se je navadit v guzvi voziti po levi, ker odreagiras se vedno po slovensko), svinjarija za cesto, na cesti ...

Vem, da se ne slisi prijetno in tudi za naju to mesto se ni postalo prijetno. Zvecer je padal dez (zacelo se je monsunsko obdobje), nisva se znasla v mestu, zemljevid je bil vec kot povrsen in vsi hoteli so bili zasedeni ... Koncno nama je le uspelo ob pomoci enega Pakistanca najti najino sobico. Zabubila sva se, stusirala in objela.

Zjutraj sva se napotila na TIC po informacije, ki niso bile nic kaj vzpodbudne ... Za nadaljevanje poti z avtom proti severu, potrebujeva posebno dovoljenje. Danes sva ga cakala in cakala, posiljali so naju iz pisarne v pisarno ... Ura je tekla, cajcki so padali, ljudje so se menjali in po stirih urah so ugotovili, da je prenevarno za naju nadaljevati pot. Povedala sva jima, da je to za naju nesprejemljivo in da bova nadaljevala pot. Kot razlog so navedli nevarnost iz Afganistana, ljudstva, ki zivijo na meji Pakistan - Afganistan, monsunsko vreme, poplava, tajfun, slabe ceste... Po stirih urah se niso mogli spomniti kaj bolj konkretnega!!! Bliskalo se mi je iz oci in ocitno je bilo to dovolj, da se lahko jutri zjutraj oglasiva po pismo, ki nama poda dovoljenje za naprej. A jutri ne bo cakanja - sla bom naravnost v pisarno najvisjega sefa, sedaj vem, kje je. :)
In tako nama je sel dan. Cel dan cakas in nic ne naredis. Oh, ta birokracija...

Pa se par besed o Pakistanu, ki je na tej poti prva nova drzava zame.
Razdeljena je na vec provinc v katerih skupaj prebiva okoli 160 milijonov ljudi. Pakistan velja za eno izmed drzav, kjer se rast prebivalcev najhitreje visa.
Glavno mesto je Islamabad, ki se nahaj na severu. Denarna enota je pakistanski rupij, za 1 evro dobis 82 PR. Hoteli za dva stanejo okoli 250 PR, saj je trenutno najvisja sezona.
Hrana je poceni: prigrizki za 10 PR, obroki od 50 PR naprej ...
1 L bencina stane 52 PR, tisti ki pa je presvercan iz Irana je 42 PR.
Uradni jezik je ordu, vendar ga razume le 10 % Pakistancev, imajo namrec okoli 24 razlicnih jezikov in kar cez 300 dialektov.

To so tehnicni podatki. Kaj vec o samih ljudeh in drzavi mi se ni uspelo razbrati iz dogodivscin razen to, da so policisti neverjetno OK, ljudje prijazni, sama mesta pa bolj podobna ze Tajski (po onesnazenosti, umazaniji, prometu) kot pa Iranu. Tu se zacne pravi VZHOD. Vse vec je beracov. Zenske so se vedno zakrite, a veliko bolj pisano oblecene kot v Iranu in tu pa tam se opazi tudi kaksno razkrito. Kar se tice moje 'uniforme' : ta se vedno ostaja enaka kot v Iranu (dolge hlace, dolgi rokavi, ruta na glavi).

Sama cakam, da prideva se iz naslednjega mesta na seznamu (Peshawar) ven in se koncno napotiva na pravi sever, v naravo med ljudstva. Vem, da bom tam lahko zadihala.
S taksnimi in drugacnimi dovoljenji ali brez.


DODANO 27. junija

Danes sva dobila dovoljenja, da lahko nadaljujeva pot proti severu. Sicer po nekoliko daljsi poti in slabsih cestah, a bila naj bi varna. Za vse tiste, ki spremljate novice po svetu in veste, da je v Pakistanu monsun ter vecje poplave ter celo smrtne zrtve: naj vas ne skrbi. Vecina od teh novic se je zgodilo na jugu, v Karachiju, tako da nisva v centru monsuna. Midva ga le obcutiva kot dez zvecer in zjutraj, ter cez dan oblacnost in soparo. Na severu baje se tega ni in je vreme prav prijetno hladno.
A in se en podatek, ki sva ga dobila danes. Me ne cudi, da je najin prvi vtis o Quetti bil dokaj slab in umazan, ker naj bi bila drugo najbolj onesnazeno mesto na svetu takoj za Mexicom city. (ne vem, ce drzi - tako pravijo domacini, vsekakor pa je onesnazenost prisotna in vec kot opazna, ko dez iz kanalizacije privlece na ceste, plocnike taksne in drugacne cloveske odpadke).
Gremo na sever ...