Koncno. Zacutila sem Pakistan in se zlila vanj.
Sever je drug svet ... Narava, gore, sproscenost, manj umazanije, manj buljenja ...
Najina pot je ubrala smer v Chitral. Katrco sva pustila na policijski postaji v Diru in se odlocila, da je ne bova vec matrala cez te tritisocake. Tako sva se nabasala na minibus (v enem kombiju 20 ljudi) in se jajcal sest ur 108 km. Zanimivo, kaj vec niti ne bom komentirala. A ko vidis po tej cesti (no, recimo, da je cesta), kako se vlecejo ogromni kamijoni, ti enostavno nic vec ni jasno.
Je pa nekaj definitivno: ceste v Sloveniji so do vsake njive boljse.
Ko se takole priguncas cez vse ovinke in luknje in se dodobra ozres, vidis, da je vredno. V sebi in v sami okolici zacutis mir. Sreca.
Lawari prelaz, okoli 3100 metrov
Destinacije v bliznji prihodnosti so najprej Shandur pass, kjer poteka festival pola sredi prelaza na 3100 metrih. Nato raziskovanje Kalasha vasi, ki so se edino ljudstvo, da niso pomuslimanjeni od Turcije naprej ... Tam se bova zadrzala kaksen teden in sla malo trekat.
Nato nazaj po avto ter ponovno vsi trije skupaj po cestah, ki to niso v Swat obmocje ter nato cez nekoliko nizji prelaz na Karakoram highway do Gilgita. Tam pa upam, da najdem kaksen internet in vam nekoliko podam kako in kaj se dogaja na severu Pakistana. Do takrat pa cim manj skrbi in jeze. In veliko objemov ter prijaznih pogledov.
2 comments:
Zivjo, kaj nimate neke pizdarije v Pakistanu - rdeca museja itd..., baje, da se obetajo spopadi med vojsko in pripadniki talibanov, da vaju ne pohapsajo. Drzta se
vsa čast, da tole premagujeta.
Spremljamo in se čudimo.
Petra, punce iz tabora Vinica 2006 te zeloo pogrešajo. Tabor spet dogaja, kjer ob Kolpi lažje premagujejo 1. vročinski val v SLO.
Kje sta ? že dolgo ni bilo glasu s hribov.
LP ManiG
Post a Comment