Raje vas seznanim s potekom zadnjega meseca ...
Chitral je bil tisti kraj, kjer sem ostala. Od tam sva potovala brez avta in poskakovala po luknjah z raznimi prevozi, javnimi, s stopanjem ... Finta je v tem, da so vsi hoteli priti na Shandus pass okoli 7. julija, ker je takrat tam tri dni potekal polo festival.
Shandur pass, polo festival
Za vse tiste, ki ne veste, kako polo zgleda: mene je najbolj spominjal na hokej s konji. :0) Predvsem smesno in zabavno videti prvic, potem pa rata dolgocasno in mislis le se na tiste uboge konje.
Shandur pass, polo festival
Obstaja pa v blizini Afganistana se veliko razlicic pola: ena je, da mecejo mrtvo ovco po igriscu in v gole, druga obstaja z osli ... Domislije jim ne primanjkuje!
Sva pa na postaji v Chitralu spoznala prvega Slovenca (in edinega do sedaj) na najini poti in s skupnimi mocmi smo se priguncali do Shandur passa na priblizno 3800 m nadmorske visine. Ponoci je bilo mrzlo, nevihta, veter - sotor je obracalo, trgalo ...
In kljub prijaznemu jutru s soncem obdanem in cudovitem sprehodu, ki sem si ga privoscila med Janezovim spanjem,s Slovencem in Slovakom okoli nebesno modrega jezera, je odlocitev padla: popoldne greva nazaj v Chitral. In sva odstopala.
Iz Chitrala je potovanje vodila h Kalasim. Kalasha so ljudje. To poudarjam zato, ker jih Pakistanci ponizujejo ter jih imajo za manjvredne. So neverjetno ljudstvo, zenske z barvnimi oblekami in pokrivali. Nasmeh in ponos je njihovo vodilo. Prijaznost, gostoljubnost. Ter predvsem
preprostost.
Kalashi
Ce v tem trenutku pomislim, sem tukaj prezivela najlepse dneve v Pakistanu.
Zivijo v treh dolinah in odlocila sva se, da se podava na trek med dvema. Kljub opisom v lonly planetu, da je vse na easy, sva se oreng zajebavala. Poti nisva nasla, plezala, kotalila in lazila sva na hrib, v dolino ... Zgubila sva se in sploh nisva vec hotela pomisliti cez kaj vse morava se pridet. A uspelo nama je. In obrestovalo se je, ko sva v hribih tik pred drugo dolino nasla druzino, kjer sva prezivela tradicionalno po kalasavsko! In smeha je bilo vse polno, ko smo skupaj kuhali, midva spagete z omako, oni cebate (kruh), krompir, jajca. In smeh je dosegel visek, ko sva poskusala pojasniti, kako nastanejo spageti (seveda tu ni anglescine in je mimika edina komunikacija). Stric je na koncu mislil, da spageti rastejo, v taksni obliki kot sva jih midva imela v vrecki, direktno iz zemlje. :)
Od tu sva odstopala nazaj h katrci, ki sva jo ze kar pogresala in vsi trije smo se podali v Swat. Swat je dolina na S Pakistana. In prav kmalu sva ugotovila, da to ni to, kar sva si obetala. Ce povzamem: je dolina z dobro klimo za bogate Pakistance, tako da sva se takoj ko je bilo mozno (ko smo popravili prtljaznik na strehi) odpeljala nazaj in sva cimprej hotela na Karakorem highway ( v nadaljevanju KKH). A naju je ponovno nekaj ustavilo in je sla ena guma z zebljem in druga v trku. Pa smo tudi to ustimali. Naj pa napisem le to, da ce se zgodi nesreca v Pakistanu z avtom, si prepuscem sam sebi in svoji iznajdljivosti: policaji so totalno neuporabni! Kaj takega si ne mores niti predstavljati in le upam, da naju kaksna prometna ne caka vec na tej poti. Voznik minibusa, ki je vse skupaj povzrocil, je pobegnil. Nasla sva ga bolj kot ne sama in potem niso hoteli policisti sploh nic vec posredovati. Vse pravice odlocanja so podali kar enemu moskemu na ulici, ki je razsodil, da je vsak kriv pol in polovico stroskov sva dobila povrnjenih. Svasta!
Od tu pa sva se po slabi cesti cez nizji prelaz pridrsala v Besham, ki je ze na KKH. KKH je cesta, ki povezuje Pakistan s Kitajsko in je zelo pomebna zaradi tega: v preteklosti pa je imela tudi funkcijo povezanosti teh predelov kot svilena cesta.
cesta ob reki Ind od KKH proti Skarduju / road from KKH to Skardu
KKH je cesta, ki so jo gradili vec kot 10 let okoli leta 1970 in sedaj so luknje ze ogromne ter bi kaksen popravek ceste prisel prav. Cesta je vgrajena v gore, skale in plazovi so zelo pogosti. A o tem niti noces razmisljati, ko se peljes. Enostavno ves, da se bo plaz utrgal pred teboj ali za teboj ...
Od tu sva kmalu zavila proti V v predel Skardu, kjer sva poskusala z ribarjenjem (ujela sem prvo ribo v zivljenju, a mi jo je stric, ki je hotel dovoljenje, kmalu vzel saj nisva imela dovoljenja in od
naju je hotel 4x vec kot od domacinov.
Sadpara jezero / Sadpara lake
Vsaj ribica je bila tukaj srecna, ko je zaplavala nazaj v jezeru.), pocivanjem ob jezerih in tukaj so se zacele vecje (za Janeza) in manjse (zame) tezave s prebavo. Kaj in zakaj ter kako je brezveze razpravljati, ker bi lahko bilo vse ali nic. Tako so sli po vodi plani s trekanjem po teh predelih (z enega se vidi K2, pri drugem pa se povzpnes na 4000m nadmorske visine na ogromno Deosai ravnino). In tako sva mislila, da sta se najina trebuscka ze pocajtala in sva odrinila nazaj proti KKH. Kmalu se je izkazalo, da ni tako in povrhu sva se se zakopala s katrco, ko sva spala ob Indu. Vsi trije smo zbrali moci in se privlekli do Gilgita, kjer sva stiri dni prezivela v druzinskem hotelu s precudovitim vrtom in cistimi rjuhami ter kopalnico - visek na najinem potovanjem in to vse za isti denar kot sva drugje dobila umazanijo na kupu. Moram poudariti, da so razdalje med KKH in Skardujem, pa nazaj do KKH in se severno do Gilgita ne prevec velike (med 200 in 300 km), a da jih premagas potrebujes ogromno casa, saj v povprecju na dan po taksni cesti naredis 200 km. Tako da je bil napor velik. Ko sva se pocutila spet nekoliko bolje, sva jo odromala v Hunzo, skrajni sever Pakistana, kjer zivijo ljudje nekoliko bolj sprosceno in baje tudi dlje. Od tu sva se najprej podala iz Karimabada, prestolnica Hunze in le 100 km stran od Kitajske, na 10km enodnevni sprehod do posebnega razgleda in ugotovila, da je razgled fantasticen, a da sva fuc. Predvsem jaz nisem imela nobene moci. Kljub temu sva se odlocila, da narediva en trek iz Minapina do Rakaposhi, baznega tabora. Rakaposhi se je vse te dni lepo videl in le tu pa tam je bil kaksen oblak nad to skoraj 8000m visoko goro. Seveda se je pooblacilo, ko sva midva odrinila. In ko sva prisopihala do baznega tabora, je bilo ze mrzlo ter veter je tulil okoli vogalov. A pogled je neverjeten, ko vidis, kako ledenik poka in se rusi. Ogromni ledenik, ki je sirok kar 15 km namrec povezuje dve visoki gori: Diran in Rakaposhi. Drugi dan sva se odkobacala dol in zdravstveno stanje se je spet poslabsalo, saj je bil napor prevelik. A bilo je vredno za tistih 5 sekund sonca nad ledenikom, Rakaposhi pa se nama je skrila za oblaki.
Pogled iz Rakaposhi baznega kampa na ledenik in v ozadju goro Diran / Rakaposhi base camp
Picila sva jo nazaj po KKH proti Islamabadu, dvakrat prespala pri policajih (za to so edino koristni), se zvijala in mucila z vsemi tezavami najine prebave in se prebila do Islamabada. Tu je promet se bolj nor (le kako bolj nor je se lahko? Baje je Indija odgovor na to ...), vreme se bolj vroce, in cakanje na visku. Najin plan je namrec dobiti vizo za Indijo, a trenutno morava cakati tri dni, da sploh lahko zaprosiva za njo ...
Zakaj? Ker je to birokracija vzhoda.
