Indija Koromandija

Sedim v udobnem stanovanju. Klima me hladi v vroce-soparnem Delhiju. Spocita, naspana se usedem pred internet. Spremljajo me zvoki dobre glasbe, na izbiro imam cel kup filmov, knjig ... Zdi se mi, da imam svoje stanovanje sredi Delhija. Kot da je to majhna Slovenija v ogromni Indiji. Odprem hladilnik: siri, salame, argeta pasteta. Naredim si topli sendvic. Hmmm, kako dober okus... Premami me kava. Prava turska kava.

To so stvari, ki jih nimas, ko potujes. To so stvari, ki so ti prevec samoumevne doma, v toplem zavetju. To so stvari za katere sem trenutno tako hvalezna in se mi zdi, da niti raj ne more biti boljsi. In kje je to?

No ja, prej vam napisem, kako je Indija izgledala do sedaj ...

Mirni, poduhovljen Amritsar naju je vodil do Dharamsale. Kraj na S Indije, ki predstavlja zatocisce za Dalajlamo in ostale tibetanske budiste, ki so jih Kitajci okoli leta 1950 izgnali iz Tibeta in ga zavzeli.

Dalajlamova bivsa rezidenca v Tibetu / Dalajlama's ex-residence in Tibet

Moram priznati, da sva v teku potovanja slisala toliko pripovedi popotnikov o izgubljenem Tibetu, ki je postal le se lovilec turistov in njihovega denarja. Res, iti v Tibet je tako drago, se posebno ce hoces iti s svojim vozilom. Pa ne samo drago. Sam ne mores nikamor iti, za vse treke in pohajkovanja moras imeti posebna dovoljenja, najeti vodice ... Problem je v tem, da so v pravem Tibetu v vecini Kitajci, ki veselo sluzijo na racun ljudi, katere so jih sami izgnali. Po vsem kar slisis te res cisto mine, da bi obiskal to dezelo... Vsaj naju je ...

Sva pa v Dharamsali tavala po njihovih templjih, opazovala menihe in srkala vase spokojnost.

Budisticni menih med obracanjem molilnih mlinckov / Monk rotating the prayer wheel

Ko sva bila se v Pakistanu sva spoznala Karla, Avstrijca, ki potuje s starim predelanim gasilnim vozilom. In on je tisti, ki naju je navdusil in preprical, da sva se odlocila narediti naslednjo pot: iti s katerco cez drugi najvisji prevozni prelaz na svetu. Pot se je zacela v Manaliju in je do 500 km oddaljenega Leha trajala stiri dni. Lepo pocasi. Cesta presenetljivo sploh ni bila tako slaba ( v Pakistanu so na ravnini bile veliko bolj obupne ceste) in voznik seveda odlicen. Res, posebne pohvale grejo Janezu, ki je po mojem mnenju postal pravi rally katra voznik.

Sla sva z uzitkom, obcudovala spektakularno pot.

Cudovita narava / beautiful nature

Je ena najlepsih gorskih poti, ki sem jih kdajkoli naredila. Vsi, ki so naju srecali so se le cudili kam rineva s katerco. Ce ne, velja ta pot poseben izziv, se posebaj za motoriste. Veliko ljudi pride v Indijo, si kupi ali sposodi motor znamke Royal Enfield (tisti, ki se spoznate na motorje, ze veste o cem govorim) ter se podajo avanturi naproti.

Se kar je najtezje na tej poti je visinska bolezen. Razlike v nadmorski visini so ogromne in kljub temu da sva se premikala pocasi vsekakor ni macji kaselj spati na 4800 m nadmorske. Pojavi se glavobol, nespecnost, slabost, izguba apetita. A je vredno, ker so obcutki enostavno bili neverjetni, ko sva dosegla prelaz Tanglang in njegovih 5328m. Vav!

Trio Slovenija na drugem najvisjem prevoznem prelazu Tanglang 5328 m /

Second highest world road pass Tanglang 5328 m

Pot naju je pripeljala v pokrajino Ladakh in prestolno mesto Leh. Ljudje pravijo, da to ni prava Indija. Mogoce zato ker so ljudje prevec mirni, prijazni, enostavni. Mogoce zato ker se tukaj pocutis kot v Tibetu. Mogoce zato ker te ljudje ne nadlegujejo. Mogoce ... Indija ima namrec toliko obrazov, da je tezko definirati, kateri je tisti pravi. Vsekakor sem v tem pogledu uzivala.

Nenamerno nama je uspelo priti ravno na otvoritev festivala, tako da sva se zabila v njihovi glasbi, plesu, maskah, obicajih.

Ples mask, Ladakh festival / Mask dance, Ladakh festival

Vse temelji na budisticni veri, ki je tukaj v vecini in kraji so postlani z gompami - budisticnimi samostani.

Stakna gompa, Ladakh

Ker pa je bilo enostavno vse prevec turistov, sva se odlocila, da odrineva od tu. Res je velik sok, ko prides v Indijo iz Pakistana. V Pakistanu srecas res malo popotnikov, tukaj pa nas je ogromno, taksnih in drugacnih. In sva sla...

Proti Srinagarju, ki je velika atrakcija, saj na velikem jezeru Dal bivaju ljudje v raznih colnih, ladjah. Seveda je postalo ze skoraj vse lov na turiste in cene so olala visoke, a sva se eno noc zazibala v ritmu ladje.

Jezero Dal, Srinagar / Dal lake, Srinagar

Od tu pa naju je cakala le se voznja do Delhija z ustavljanjem tu pa tam, na bencinski, v manjsi vasici med domacini ...

Indijo sva sprejela z odprtimi rokami. In vesela sem, da je tako. Pred vstopom v to ogromno gmoto ljudi, se je v meni le porajal dvom kam in kako, a je bil odvec. Ceste so boljse, promet je bil se vedno najhujsi v Lahorju, Pakistan, ljudje so navajeni turistov ... Le nekaj ni in ni po najinem okusu. Hrana. Res, je cisto neokusna in vse kar cutis je priblizno tako, kot ce bi pogrel vodo in vanjo vrgel dve pesti ta hudih feferonov in par zlic karija. Tako da sva cisto navdusena, ce kje vidiva Mc Donald's. Zalostno, a resnicno. In kdor me kockaj pozna, ve, da je hrana v fast food restavracijah zelo nizko na mojem spisku. V Indiji pa je kar na prvem. No, sva pa na severu jedla tibetansko hrano (tako zelo dobro) in sedaj kuhava sama, tako da nama ne bo hudega.

Kava je izpita, CD-ji se menjavajo, blog je dokoncan. Dolzna sem vam le se pojasnilo, kje se nahajam, kje se skriva ta luksuz. Sva v stanovanju Janezovega prijatelja Markota, ki dela kot policist na slovenski ambasadi in moram priznati, da razvajanje v sodobni atmosferi vec kot pase.

Za konec pa: