14 October 2007

Se vedno pozdrav 'namaste' ...

... a iz druge drzave, tokrat je na vrsti Nepal, kjer se potikava ze 1 mesec. In zakaj en mesec ni bilo glasu od mene? Zato ker na 5416m nadmorske visine ni interneta.
;)
Pa lepo pocasi. Kako je na vrsto prisel Nepal? Tako da sva spoznala par zanimivih ljudi, ki so nama ga toplo priporocali in naju opozorili da je res zadnji cas za obisk te drzavice, ce hoces doziveti vsaj se malo pristnosti.
Za Nepal sva se odlocila na hitro in iz dveh razlogo: iti na daljsi trek ter nakupovanje nepalskih tekstilnih izdelkov. In oboje sva ze izpolnila v najvecjem moznem obsegu.
Sam zacetek ni bil obetajoc. Ko sva prisla cez mejo, je bila cesta zaprta. Nekateri pravijo, da so maoisti napadli drugi govorijo, da so hindujci ubili par muslimanov. Kakorkoli obticala sva na meji v luknji od hotela za nekaj casa.
Ko so se le odlocili odpreti cesto, je sledil prevoz z avtobusom do Pokhare, ki je oddaljena od meje okoli 200 km za kar smo potrebovali cel dan. Ja, ponovno sva postala taprava backpackerja, ker sva avto bila primorana pustiti v Delhiju (premalo drzav sva odkupila od avtmotozveze in se za eno drzavo vec so hoteli ponovno 150 evrov, kar pa je mnogo vec kolikor sva bila pripravljena placati).
Ko je v Pokhari, mestu narejenem za turiste, nehalo dezevati, sva pograbila najine ruzake in odsla trekat. Dan prej sem slucajno prebrala, da potrebujeva posebno dovoljenje, ki stane 2000 nepalskih rupijev na osebo, kar znasa 30 evrov. Ce bi ta podatek prisel do mene ze v Indiji, definitivno ne bi odsla v Nepal. Enostavno je neumno placevati take ogromne zneske organizaciji, ki si je prisvojila naravne lepote. In ne samo to! Unicujejo jo z gradnjo cest, letalisc; vse kar bi privabilo lene bogate turiste! Puf!

Nacrt je bil, da greva narediti krog okoli Annapurne, z vsemi njenimi mamljivimi vrhovi za tri tedne. Vzela sva sotor, nekaj hrane, gorilnik, toplo obleko za visine ter gojzerje na noge. Ruzak je bil vse prej kot lahki, a bi mi bilo isto izpod casti vzeti nosaca (kar na veliko tukaj delajo). Ni istega uzitka, ce se sam ne pomatras.
Zacela sva pocasi in sopihajoce. Se najbolj grozno je bilo to, da so se otovorjene mule premikale dvakrat hitreje kot jaz!

Mule, stalne sopotnice po ozkih in strmih potkah / Mules going up and down on the steep paths

A narava je bila res neverjetna! Zacela sva v soncku, ki naju je spremljal skozi vse tiste mostove, rizova polja, majhne vasice...

Pogled na rizova polja / rice fields

Manjsa vasica na poti / smaller village


Voda, voda na vsakem pogledu / water at every step
Definitivno lep zacetek. In ze prvi dan sva ugotovila, da so poti lepo oznacene, hotelov in koc na milijone, ki ponujajo dokaj poceni prenocisce ter zelo drago hrano. Visje kot sva sla, visje so bile cene. A je razumljivo, saj ni cest in vse tovorijo z mulami ali nosaci, ki so se bolj otovorjeni od mul. Res, vedno ko mi je ruzak postajal pretezki in bi najraje pojamrala, sem izpod ogromnega kosa, (ki ga nosijo na hrbtu, a ga imajo privezanega le za glavo; ne uporablajo naramnic) pogledala decka, ki ga je z zadnjimi mocmi pogumno in brez pritozevanja nosil. In tudi moj ruzak je v socutju postal lazji.
V parih dneh je postajalo ze vse dokaj lazje in iz zacetne nadmorske visine 900 m sva se dvignila na 3000 m, ko se je zacelo. Dez, dez, dez. Dva dni sva hodila po dezju, dokler nisva prisla do Managa, zadnje vecje vasi pred prelazom Thorong, ki znasa kar 5416 m nadmorske visine. Nato sva 4 dni mirovala v dezju, kar vsekakor ni uzitek, ko je vsepovsod tako mrzlo in seveda brez ogrevanja sob ali vode. In sesti dan je zapadel sneg ... Resno sem se vprasala: 'Kaj pa zdaj?' Za to podrocje je sneg obicajen sele v decembru in ljudje se niso spomnili, kdaj ga je nazadnje toliko zapadlo v septembru, ki ni niti se zacetek trekarske sezone!

Vprasujoc pogled: 'Kdaj bo prenehal dez?" / 'When will the rain stop?'
Sedmi dan je posijalo sonce in odsli smo po snegu v upanju na najboljse proti najvisji tocki.

Pogled na zasnezen Manang (3500 m) / Snowy Manang (3500 m)



Visje in visje ... / Going higher and higher ...
Pocasi, ampak res pocasi se premikas na teh visinah. Vse kar je nad 3500 m je nevarno za pridobitev visinske bolezni, ki je v najmilejsi obliki glavobol ter slabost, nespecnost, pomanjkanje teka in v najhujsi obliki smrt, ce se ob simptomih ne spustis takoj za 1000m nizje. A premikala sem se tako pocasi, da se je telo sproti aklimatiziralo in ni bilo teh problemov. Najtezje je bilo definitivno premagati v snegu do kolen zadnjih 500 m nadmorske. Po vsakih 10 korakih, sem ostala brez sape in telo je dehidriralo se pa se. Tako da sva celo sneg morala topiti, da sva usla brez vecjih posledic.

... ter pocasneje in pocasneje ... / ... and slower and slower


Pot navzgor / Path going up
Pocasi a vztrajno! In uspeh je bil tu.

Thorong La ( 5416 m)
Po napornem vzponu je sledilo v istem dnevu se 2000 m nadmorske visine spusta. In tudi to je zahtavalo predvsem ogromno koncentracijo, da se po snegu nisem odkotalila v dolino.
Pot navzdol ... / Going down ...
In ko je bilo vse to za nama, je sledil se teden dni hoje do Benija, kjer sva se odpeljala nazaj v Pokharo. Zadovoljna in ponosna na uspeh. Tako visoko ....

Se eden izmed zadnjih mostov / One of the last bridges

V Pokhari sva se ob jezeru lepo spocilo, se razvajala in po petih dnevih priguncala cez noc v Kathamandu, glavno mesto Nepala. Tukaj bo sledilo iskanje vize za Indijo, kar upam, da ne bo spet misija nemogoce ...

Le se nekaj bi omenila, ce je koga preprical Nepal in bi ga rad obiskal: naj to naredi takoj! Rezervirat karto in pot pod noge! Zakaj? Nepal izginja. To je definitvno. Vse lepe trekarske poti spreminjajo v ceste. Cene so vse visje in Nepalci so pravi pozeruhi na denar, veliko bolj kot Indijci. Podmazani so z vsemi zavbami, kar jih primore ta svet; vse v upanju za denar, ki ga vidijo v turistih. A definitivno so izjeme. In te so tiste lepe spremembe, ki jih podpiram. Dobiti posteno ceno v Nepalu kot tujec je tezko, ce ne ze skoraj nemogoce. Tako da se v Nepalu sprijaznim kar za polovico visjo ceno, kot pa jo dobijo za isti izdelek domacini. In to jaz, ki sem neizprosna v pogajanjih!

3 comments:

Robi said...

Ja, Peeetraaa ;) lepo, spet slišati od tebe kakšno besedo... He he, sam ne kakemu Neapeljčanu uzaviti vrat ob pogajanju :D
Ful so lepe fotke, res - že samo gledati jih je užitek, kaj šele, da vse to vidiš, okusiš... kr tako naprej, Petra ;)

Ana said...

Petra! saj bi ti želela kaj za rojstni dan, pa gledam fotke in vidim da ti že vse leži na dlani :)
tako da ti želim srečno pot za naprej - še posebej pa za nazaj ;)
Ana

Petra Jazbec said...

Ana!
Hvala in imas cisto prav, da se mi izpljujejo vse zelje.
Ostaja le se tista za varno pot, kot si napisala NAPREJ in NAZAJ ...
:)