Nekaj je v zraku

Zunaj je tema. Iz zvocnika se slisi napev: 'Vcasih pomislim, kako bi bilo, ce bi nad mano cvetelo drugo nebo in bi me grelo sonce iz druzga sveta in bi bila nekje, kjer me noben ne pozna ...'
Kako so lahko misli nekoga zlahkoto realnost drugega...
Okoli mene so stirje tipi. Stirje Slovenci, no bolje da recem stirje Dolenjci, ki pridno spijo po 'napornem' pikniku. Alkoholni hlapi se mnozijo z vsakim izdihom ...
Tu enostavno zamrzne cas in zabrisejo se vse sledi Indije. Mala Slovenija je tole stanovanjcke in kako sem jo vesela, ko se pripeljem v Delhi.
Birokracija je urejena in ponovno se lahko odpravim v Nepal, kjer je cilj dobiti ponovno indijsko vizo...
In ko sem se takole sprehajala po Delhiju od ambasade do zelezniske s postanki, ki vedno pridejo naproti, sem se ustavila. Sredi Delhija.
Zacutila sem sonce. Pogledam proti nebu, kjer kraljuje le oblak smoga, sonca ni na vidiku ... A da ga cutis, to je pomembno.
Stala sem v vrvezu in ujela utrip. Moje srce je zacelo biti v njihovem ritmu.
V vsej tej sreci, me je presenetila Indija. Kjer sem mislila, da sem docakala vse, kar je mozno ze v teh mesecih. A ko najmanj pricakujes...
Stopim na nepalsko ambasado, kjer sem pred tremi urami oddala prosnjo za vizo. Dobiti vizo za Nepal je nekaj najbolj enostavnega na tej poti. Isti dan zaprosis za njo ter jo tudi dobis.
Janez si zunaj priziga tobak, jaz cakam pri okencu.
Uradnik mi izroci potna lista in rece:' I give you gratis visa.'
Vprasam:' What?'
'Free visa', mi odgovori.
Izbulim oci, stojim pri miru in ga gledam kot gledajo vsi tele Indijci mene:'Why?'
Le nasmehne se.
Cakaj, cakaj, nic v Indiji ni zastonj. Tole nekaj ne stima. V monologu stojim pri okencu in zmoti me moski, ki mi vrne denar za vize.
Ostanem urocena, bezno se zahvalim, zamrmram nekaj o postenosti in se zmedena odpravim.
Zunaj si spustim soncna ocala na oci. Cutim sonce. V ustnice se mi prikrade nasmesek. In nasla sem odgovor. Verjamem si.