22 November 2007

Prozornost

'Jebemu boga! Mamo ti nabijem u dupe!' ' Kreten! Preklet idiot!'
Ponovno cel dan v avtu. Na indijskih cestih. Kroziva po Rajasthanu ...
'Pazi!'
'Pa picka mu materna, bog ne dej, da bi pogledu, ko pridrvi s stranske na glavno!'
Nabirava kilometre. Ponovno jih je 3000 vec. Indija in njene gromozanske razdalje so mi postale blizu. 500km mi predstavlja skoraj enako kot ce se doma pes odpravim od doma cez most v knjiznico. Kako majhna je ta nasa Slovenija. In kako zelena ... Oh, ti zelena, kako te pogresam ...
'Lej ga, lej ga, kaskaderja! Pa ne bos se mi vrinu, pa ni sans! Ko te jebe.'
'Dej, se vstavma malo. Moram it lulat.'
'Ja, lej v senci.'
Medtem, ko iscem vsaj priblizno zavetisce za opravljanje male potrebe, si Janez zvija tobak. Prilezem nazaj do avta. Seveda ze pet ljudi stoji zraven. Kot vedno. Dva gledata kot cuka v mene, dva v Janeza, eden stika okoli katrce. Nato zamenjajo pozicije. Ko jih imam dovolj, jih pozdravim: 'Namaste!'
'Namaste sir, namaste!'
Ja, na tem potovanju sem vse od mistra do sira, samo madam je zelo redko.
Vprasa neki v hindu jeziku, povem mu, da ne razumem. Pocepnejo in bulijo naprej ...
Zacnem nositi vse potrebno za kosilo: paradiznik, paprika, malancani, riz ... Zacneva kuhati. Se vedno so zraven. Dva sta odsla. Prideta nazaj z novimi desetimi. Eden zna minimalno anglesko ... In so tu tista vedno prisotna vprasanja.
'What is your name sir?'
Hmmm, kako bi mi bilo pa lahko ime danes:'Tralala'.
'Aaaaa, good, good, sir. Your country sir?'
Uf, moja drzavica je tako dalec, tako dalec, da niti nisem vec prepricana, da obstaja.
Kosilo je kuhano. Nakazem naj grejo. Nic, cepijo dalje. Poskusim se enkrat. Bulijo se bolj. Res ne mislim jesti ob spremstvu dvajsetih Indijcev. Povem po hindijsko:'Celo!' Ajde, gremo ... Vstanejo. Se parkrat je treba zakricati in se premaknejo. Zakaj moram vedno biti agresivna? Zakaj se moram vedno razjeziti na njih, da vsaj malo skapirajo kaj in kako? Zakaj ...
'Sir, gift?' se zaslisi iz grmovja?
'Mars cigani grdi! Boljs si oblecen kot jaz, pa me tlele fehtas! Mars, da te ne brcnem v rit, pa bo to moj gift!!!'
Jeva, pojeva, pomijeva. Vmes se tole ponovi se parkrat. Vse vec in vec ljudi. Vedno poskusiva zlepa, a ne gre. Ne gre. Vcasih res vec ne vem, ali res ne razumejo in so res tako neumni (se opravicujem za izbor besede, a je edina, ki jih opise) ali se delajo, da ne razumejo?
Postane temno, katrco prstimava za spanje. Samadva se stejeva zvezde na nebu. Iz tisine nastaja hrup. Bliza se skupina ljudi. Svetijo nama z reflektorji, svetilkami, stikajo okoli ... Koliko jih je? 20,30? Ne, ne vec jih je. Najmanj 50. Pa kaj jim je? Pa kaj ne razumejo? Samo hodijo okoli, svetijo v naju, se plazijo okoli katrce in ne bu ne mu ne izjavijo. Vre mi v glavi. Cakam. Vre vedno bolj. Zavrelo je. Busim! Kricim na njih, jih sprasujem, kaj je z njimi, kaj ne razumejo? Kaj bi radi? Naj dajo mir! Da sem samo clovek kot so oni in nobena opica, ki bi jo bilo potrebno hodit gledat! Le malo se umaknejo ...
Cez dve minuti je isto, le se vec ljudi...
Janezu se strga, kot medved zarjove in stece proti njim. In Indijci bezijo. Bezi 50 ljudi! In Janez nori za njimi!
To je pomagalo, da sva dobila 8 ur mira.
Zjutraj je ponovno isto. Ne, ne potegne jim. Vedno isti in isti ljudje. Vedno iste in iste situacije, ki jih ne morem vec pozirati. Ne prenasam agresije, ki jo moram zganjati okoli. Ubijam z ocmi. Ne vem vec kako maj dosezem tisti notranji mir v sebi. In vse to je naporno, tako zelo naporno.

Indija je bila zame velika zelja. Velik tabu. Toliko napisanega o tej dezeli in toliko prebranega z moje strani. Overland. Sanjala sem o tem toliko casa in v mislih oblikovala ideje. Zelja je bila iti z vozilom. Zelja je bila spoznati nekoga, s katerim bi bila ta pot mozna. Zgodilo se je oboje. Ideja je dozorela, vsi prihranski parih let so vlozeni. Vse za izpolnitev sanj ter dokazati, da lahko izpolnis sanje, kar mi toliko ljudi vseskozi trobi, da ne gre. Da mora biti tisti delovni vsakdanjik, da moramo jamrati, kako ne maramo svojega dela in da so sanje zato, da se sanjajo ter ne zivijo. Ne maram teh stereotipov. Ter vedno verjamem, da je pot, da je nacin ... In vcasih ga res ni, oziroma se ne upamo dlje spustiti. Vse je odvisno od tega koliko si dovolimo. A kaj, ko smo v sebi, globoko v sebi, vedno strahopetci in toliko lazje je najti kup izgovorov kot pa dejansko kaj narediti. Kako dobro nam je vse to znano.
Pol leta nazaj sva odsla. Drzave se spreminjajo, ljudje se menjajo, nevarnost je, nevarnosti ni ... Docakala sem tudi Indijo. Sveto drzavo. Obljubljeno drzavo. Zemljo na kateri je vzklilo toliko religij, toliko nacinov meditacij, toliko notranjosti, toliko odkrivanja ...
Vsa ta energija je busila vame ob vhodu. Cutila se je sprememba. Odplavala sva na sever, se borila z nadmorsko visino in sprejemala tihost, umirjenost prebivalcev. A to je sever. To ni prava Indija. Tako pravijo. To je bil Mali Tibet in ne Indija. Tu sem se pocutila sprejeto. Nasmeh. Iskrive oci. Drobna roka. Vonj po jakovi volni, ki je prepleten z dimom ...
Drugi del Indije je bil Rajasthan. Tu se je zacela praznina. Prozornost ljudi. Vse je le denar. Nic drugega jim ni sveto. Vse je le denar. Vedno je v igri le rupi, svincnik, darilo. In ce das 5 rupijev, ne dobis zahvale, ampak prosec pogled: 'Se pet rupijev prosim.'
Fehtajo vsi. Tisti, ki spijo na ulici, tisti ki imajo hise, tisti, ki imajo vec od mene ... Vsi le hoceje nekaj. In nikoli ni dovolj. Le redko pade zahvala.
Ni pristnosti. Vse je le denar.
In kdo je rekel, da je Indija tezka za potovanje?! Indija je tako preprosta, ce si turist. Tako preprosto je razdajati tisti denar, tiste bonbone, tiste kemike in si mislis, kako si dober, ker dajas! Indija je tezka za popotnike. Zato ker ni pristna. Ker je umetna. Ker so ljudje prazni. Zato ker ves, da z dajanjem cesarkoli tem ljudem, le slabsas situacijo.
Pa mi bo kdo rekel, da sem kruta. Da so revni. Da jih moram razumeti ...
O, ljudje moji, ni tako. Te ljudje so revni le v sebi, srce imajo revno ...
Po ulici lezi zelenjava, ki jo je izgubil zelenjavar z vozicka. Mislim si:' Sedaj pa bojo lahko lacni pobrali to zelenjavo in bojo manj lacni.' Cez eno uro pridem nazaj na isto mesto in se vsa zelenjava lezi na tleh, tako kot uro nazaj. In kdo pobira to zelenjavo? Jaz! Ker Indijci niso lacni in je toliko lazje fehtati turiste, zakaj bi pobirali po ulici, ce ni treba ...
Vse naredijo za denar. Rezejo si ze desetletja ude. Roke, noge ... Otroke povijajo, da ne rastejo vec. Jih stiskajo v zibelke, da imajo iznakazene ude ... Vse za denar.
Dostikrat recem Janezu:'Ti,sam tele zivali pa res nastradajo tukaj. Kako so lahko tako kruti do zivali? Se posebaj do psov? Zakaj jih tepejo? Zakaj jih z veseljem povozijo na cesti? Taki ljudje ne morejo imeti veliko v sebi.'
Janez mi le odgovori:'Petra, kako bojo lahko ljubili zivali in delali z njimi lepo, ce sovrazijo same sebe in delajo kot z gnojem z drugimi ljudmi?'
Prav ima. Le boli me za vse te zivali, le do njih cutim socutje. Vso pozitivno energijo, ki jo se premorem, jim posiljam ter razdajam. Delim z njimi svoje obroke, jih bozam in obenem jokam, ker vem, kako kruti so ti ljudje z njimi.
Vcasih se oglasi v meni razum:'Dej, Petra, ne mores bit tako kruta in tako obsojati ljudi. Poskusi jih razumeti.'
Kmalu ga utisam:'Zakaj za vraga bi jaz mogla vedno vse okoli mene razumeti?'
Nikoli ne obsojam v prazno, nikoli le po enem primeru.
Sprijaznila sem se, da taksni pac so. Zame prazni, prozorni... Obcasno se se vprasam, ali je tezava v meni, da jih tako dozivljam? Mogoce mi uspe najti odgovor. V prihodnjih mesecih. Ker mislim vztrajati v Indiji zaradi tiste pescice ljudi, ki pricarajo nasmeh. Kako klisejsko, a tako pomembno med to mnozico praznine. In za te ljudi sem hvalezna, kot majhen otrok za novo igraco.
Lahko le, da je to slab mesec. Lahko, da je bilo to razocaranje. Lahko, da jih tako dozivljam, ker mi ne dajejo tega, kar so mi dali ljudje na drugih popotovanjih. Lahko, da ...
Ja, vem, da bo drugje bolje. Prepricana sem. To je le Rajasthan, kjer potujejo tete in strici z debelimi denarnicami. Ja, to bo to. Zbrala bom vse v sebi, kar jim lahko dam in ni hudic, da mi ne bodo nekaj lepega tudi vrnili. Saj ne morejo biti res tako prazni v srcu.
Si verjamem?

3 comments:

Ana said...

Sem ze tezko cakala na naslednjo objavo; verjetno se vsi, ki te beremo, napajamo preko tebe in ce bi ti lahko kakorkoli olajsali tezke izkusnje, bi ti jih...
in ce lahko malo pomodrujem iz svojga vsakdanjika...sele kadar si sam zelo mocan in trden, lahko dajes drugim, ker ti njihova nehvaleznost ne pride do zivga...
Bodita se naprej mocna...
LpAna

evil nina said...

Sem pricakovala razsvetljene besede in mirnost glasu......ampak ne gre tako, ne? Spokojnost je v nas in ne v tujini...Obcudujem tvoj pogum in ti sprocam, da sem srecna zate...ker gres za sanjami...so zato, da jih zivimo...
ampak tudi sanje so vcasih nocne more...
Rada te imam

Marko said...

Mhhmmm.. zanimivo.
Ja, pravijo, da so najboljse 'stvari' v zivljenju zastonj?! Indija mi je dala vedeti, da temu ni tako oz. da so le-te zelo redke. Mislim, da tebi tud. Vcasih pac ljudje rabimo nekoga oz. nekaj, da nam to pokaze. Mogoce je to tebi dal Rajasthan. Mogoce pa je to ena izmed najboljsih 'lekcij' na vajinemu potovanju. Mogoce.. Saj ves, kako je to v Indiji?! Vse je maybe, vedno je maybe,.. Jebi ga!
A si mogoce kdaj pomislila, kako nam je v Sloveniji samota (mir) samoumevna?? Ko si clovek zeli biti sam? To v Indiji ni mogoce. Indijci ne razumejo, da clovek hoce biti sam, pa ceprav samo za trenutek,da hoce malo zasebnosti.. No, nam je to samoumevno. Njim pac ni. In kaj je Indija dala meni?? Da v zivljenju nič ni samoumevno.

Upam, da ti bo naslednji mesec na poti bolj prizanesljiv. hehehe.. In glej, da ne pozabis pisat in z nami delit svojih dozivetij (lekcij)!! Glavo gor!

lp obema,
eden izmed cetverice dolenjskih musketirjev