Bibip ...

Trobljenje na polno, zmesnjava na cesti in ob cesti, previsoke cene ... Vse to ponuja Bangalore, najvecje mesto juga Indije. Mogoce so zvoki in vonjave se toliko ostrejsi, ker sva slab teden prezivela v naravi. Ja, tudi to je mozno v Indiji.
Odpeketala sva v hribe na okoli 2000m ter se predala zeleni barvi. Kako sem jo pogresala! Sicer ni cisto v isti obliki kot v nasi preljubi Sloveniji, a zadostuje.

Obdal naju je caj, caj, caj ... Kamorkoli pogledas le caj ... Nasla sva se vasico, ki jo turisti se niso odkrili v polnem teku in uzivala ...



Pika na i je bila jasa, ki sva jo po naklucju odkrila. Koscek zelene travice ob jezeru. Sredi turisticne tocke bogatih Indijcev. A ostala sva skrita in prezivela samadva 40 ur. V naravi in brez Indijcev. Nikoli si nisem mislila, da nama bo kaj takega uspelo. A kakor radi recejo: Vse je mogoce, v Indiji!



V Bangalorju sva morala urediti nekaj zadev in v tem 'modernem' mestu zmesnjav, bova naredila se tisto zadnje po cem je Indija znana. Jutri nama odpira vrata center Vipassana. Po desetih dneh tisine vam povem, kako je bilo ...

Tisina na vodi ...

Nahajava se v Kerali, v mestu Kollem. Uspelo nama je pretrgati zacarani krog Rajske plaze ter oditi v preostanku casa za Indijo se naprej. Tu, kjer sva sedaj, je najina najjuznejsa tocka Indije. Do samega konca ter skrajnega juga Indije nama se manjka sicer okoli 100 km, a dolocene stvari si bo potrebno ogledati ob prihodnjem obisku Indije.

Smesno mi je, ker sva ponovno stran od kopice turistov, ki sva jih nenehno srecevala ob morju. Tu je vse se bolj mirno, kar se turizma tice in burno, kar se pristnosti Indije tice.

Ker ura tiktaka, sva se odlocila malo pospesiti ritem premikanja, tako da sva ponovno v polnem teku potovanja... Kar pomeni premikanje iz mesta v mesto po dveh noceh, skakanje naokoli, nekoliko zgodnejse zbujanje in tudi fotoaparat sem ponovno prejela v roke, saj je kar ogromno casa lepo pocival.

In kaj je v Kerali tako posebnega? Vodni kanali ... Nesteto kilometrov vodnih kanalov, ki se vijejo skozi vasice, vecje reke ter jezera.

Pred 15 leti je bil prevoz s colnom edini mozni. Sedaj je zgrajene cesta, ki jo pridno uporabljajo. Le hise, ki se skrivajo globoko v kanalih, so se vedno odvisne od vodnega trasporta.

Najlazji nacin raziskovanja tega zivljenja je vsekakor s colnom.

Bila sem presenecena nad tisino, mirnostjo ... Prijaznostjo ter nevsiljivostjo ...

Sedaj se bova pocasi zacela vracati proti Delhiju, z manjsimi in vecjimi ovinki. :)

Nekje v raju ...

Zadnja dva tedna prezivljam na Rajski plazi. Blizu Gokarne, v Karnataki ... Sistem se je umiril, glava se je sprostila in srce se je otoplilo ...
To je kraj, do katerega se kar namucis, da prides ... Najprej moras spoznati prave ljudi, nato dobiti prave informacije in potem z ruzakom na ramah gres odkrivati in iskati ta kraj ... Pocutila sem se tako kot Leonardo Di Caprio v filmu Beach in tudi vzdusje, ko sem koncno prilezla do tega skrivnostnega kraja, je bilo tako. Skupina ljudi, ki prezivlja svoj cas, nekateri svoje zivljenje, nekoliko oddaljeno od civilizacije. Skupnost, komuna ... Nekaksno rainbow vzdusje nekoliko spremenjeno in pomesano. Glasbeniki, slikarji, izdelovalci skulptur ter nakita, zonglerji, plesalci ... Vse se najde in na prvi pogled je idilicno, a ko si nekaj casa tu in ce ne pades v zacarani krog substanc, ti postane se kako jasno, kaj je iluzija in kje je realnost. Le nekatei mislijo in zivijo obe v enem.
Novo leto sem premeditirala. Nova energija, drugacen prehod iz starega v novo ... Cas je zgubil pomen in polnoc ni bila vec polnoc, ko sem pomislila, da doma v Sloveniji ravno pospravljate v trebuske slastno silvestrovo vecerjo.
Ostaja se dober mesec casa, kljub temu da se zdi, da je le se nekaj dni in imam obcutek, da je potovanja ze konec. In v mene se prikrade tisti nesramni skratek, ki me opominja, da bo treba domov ter skusa zbuditi nekaksno nelagodje... A vsak prihod domov, ki se ga veselim, definitivno v meni zbuja ze zelje po novem ... To je moj zacarani krog.