Nekje v raju ...

Zadnja dva tedna prezivljam na Rajski plazi. Blizu Gokarne, v Karnataki ... Sistem se je umiril, glava se je sprostila in srce se je otoplilo ...
To je kraj, do katerega se kar namucis, da prides ... Najprej moras spoznati prave ljudi, nato dobiti prave informacije in potem z ruzakom na ramah gres odkrivati in iskati ta kraj ... Pocutila sem se tako kot Leonardo Di Caprio v filmu Beach in tudi vzdusje, ko sem koncno prilezla do tega skrivnostnega kraja, je bilo tako. Skupina ljudi, ki prezivlja svoj cas, nekateri svoje zivljenje, nekoliko oddaljeno od civilizacije. Skupnost, komuna ... Nekaksno rainbow vzdusje nekoliko spremenjeno in pomesano. Glasbeniki, slikarji, izdelovalci skulptur ter nakita, zonglerji, plesalci ... Vse se najde in na prvi pogled je idilicno, a ko si nekaj casa tu in ce ne pades v zacarani krog substanc, ti postane se kako jasno, kaj je iluzija in kje je realnost. Le nekatei mislijo in zivijo obe v enem.
Novo leto sem premeditirala. Nova energija, drugacen prehod iz starega v novo ... Cas je zgubil pomen in polnoc ni bila vec polnoc, ko sem pomislila, da doma v Sloveniji ravno pospravljate v trebuske slastno silvestrovo vecerjo.
Ostaja se dober mesec casa, kljub temu da se zdi, da je le se nekaj dni in imam obcutek, da je potovanja ze konec. In v mene se prikrade tisti nesramni skratek, ki me opominja, da bo treba domov ter skusa zbuditi nekaksno nelagodje... A vsak prihod domov, ki se ga veselim, definitivno v meni zbuja ze zelje po novem ... To je moj zacarani krog.