Pika na koncu.

Na cilju. Doma. Cela Slovenija se mi zdi le en velik dom. Lep občutek.
Že predenj sva se odpeljala na pot, so prihajala vprašanja: 'Ti, do kje pa bosta šla? Kaj je vajin cilj?' Odgovor je bil preprost: 'Pridet domov.'
Čez sneg in dež sva se prebijala od meje do meje in sonce naju je pozdravilo v Sloveniji. Nato sneg in ponovno dež. Ter zopet sonce. Vse je minljivo...
Bila so presenečanja, objemi, debate, nasmehi. Brez evforije, le s prelepimi občutki.

Cilj sva dosegla 18. marca. Na poti sva bila 10 mesecev in en dan. Prevozila sva skoraj 27.000 kilometrov.

In prihod ter prehod nazaj je bil nekaj najbolj samoumevnega. Marsikdo mi je rekel: ' Sam to pa bosta v šoku, ko prideta še najmanj par mesecev!'
Pa ni tako. Iz države v državo sva bila bližje domu. Bližje tistemu, kar zahteva življenje tu od nas.
Vse od ljudi, prometa, hrane, temperature, okolja se je počasi kilometer za kilometrom 'normaliziralo'.
Tako kot je bilo samoumevno potovati dan za dnem, tako je sedaj samoumevno živeti tu dan za dnem. Pa saj je naše življenje zgolj potovanje.
Trenutno se ne zavedam, kaj se je, če se je, v meni ter na meni spremenilo. A nekaj opazim. Da lažje stvari sprejmem, takšne kot so. Brez obžalovanja, brez hrepenenja. Trenutek, ki ga živim, je enkraten, neponovljiv. Ravno tako tudi vaš. Skrbno lahko le premislimo, kaj narediti s tem trenutkom in kako ga sprejeti. Ter ne z vsem, kar je že minilo in se ne obremenjevati, kaj prihaja.

S tem tudi zaključujem tole pisanje. Manjka še zadnji košček pike na koncu. Zahvala. Sicer klišejsko, a iskreno.
Ogromno je ljudi, katerim sem hvaležna.
Za spremljanje od doma, za sprejemanje na poti.
Za vso hrano, prenočišče, dobrote. Ustrežljivost in gostoljubje.
Za pozitivizem in poslano energijo.
Za nazdravljanje na srečno vrnitev.
Za vso skrb, godrnjanje.
Za tisto, kar me je razjezilo in me naučilo brzdati jezo.
Za vse, kar me je razžalostilo ter me naučilo sprejeti žalost.
Za težave, ki sem jih premagala.
Hvala, za vse, kar me je dogradilo in me postavilo na to točko, kjer sem.

Čisto na koncu: hvala za dobro spanje. (http://www.plama-pur.si/).
Še so ljudje, ki nesebično podarijo, del tega kar imajo, neznancem. Tudi v Sloveniji.

Pika na koncu je narejena.

Na sredini poti ...

Okoli mene se bohotijo disave naravnih parfumov, vreme se je ohladilo, obdaja me mnozica zensk zavitih v crno, pogledi nama sledijo, zacudenje in nasmeh ter pozdrav: Dobrodosla!
Vse to kaze le na eno drzavo: Iran. Tretjic v Iranu in ponovno jo dozivljam drugace. Kako je ista dezela lahko drugacna, ce prides v njo z druge strani!
In kako sva prisla do tu?
23. februarja sva se pol ure pred zaprtjem meje znasla na meji Indija - Pakistan ter izvedela, da sva ujela zadnje minute za izvoz avta ter da bi naletela na velike tezave, ce bi prisla le pol ure kasneje. Ko sva vse uredila na indijski strani, sva odhitela v avto, da vse ponovimo se na pakistanski strani. A katrca ni hotela sodelovati. Nic. Niti zakasljala ni. Cisto nic in midva le padema v sneh. Lepo je tezave premagovati na nekoliko bolj pozitiven nacin. Ni in ni hotela domov. A s porivanjem in vziganjem sva le prisla v Islamabad, tu pa se je mehanik Janez bolje izkazal kot vsi ostali kvazi pakistanski mehaniki. Zamenjala sva akumolator ter parkrat razdrla starter, ga cistila ... No, kot asistentka bi ze sama kmalu znala starter ven vzet, ce koncno po petih dnevih ne bi zacel delat. Si pa s temi Pakistanci nimas kaj veliko pomagati kar se teh zadev tice.
Iransko vizo sva dobila v enem dnevu, sicer za nekoliko evrov vec, a ob dobrem vtisu ob intervjuju z ambasadorjem, je slo vse kot po maslu.
Tako smo jo prvega marca ponovno mahnili proti domu, v cisto pravem pomenu. Pakistanske ceste sva tokrat bolj skrbno izbirala in naredila raje tudi 500 km vec, kot pa se vozila po 'necesti'. Promet se je pocasi umirjal z oznanjanjem puscave. Tako naju je vroce sonce pospremilo skozi puscavo, veter zasipal s peskom in bili smo na iranski strani. Puscava se je nadaljevala, iz pescene je nastala kamnita, stopinje so se nizale in ponoci prisle zelo blizu nicle. A v katrci je bilo prav toplo in cedalje bolj se zavedava, kako sva lahko srecna.
Sva v Tabrizu, 300 km stran od turske meje. Okoli naju se ze pojavlja sneg in baje ga je na turski strani 1,5 m. Prava zima nama ne uide.
Danes sva katrco na novo obula (zamenjala sva gume), zamenjala olje ter nalila antifriz. Jutri pa sprehajanje po bazarju.
Iran se nama tokrat zdi neprimerno drazji v primerjavi s Pakistanom, ki je definitivno ena izmed najcenejsih drzav na svetu za potovanje. Turcija bo se drazja, doma pa tako ali tako pravite, da inflacija raste kot gobe po dezju.
Misli uhajajo domov, kljub temu da naju se caka par tednov do cilja. To objavljanje pa je verjetno zadnje s poti, ker tudi ustavljanja ni vec v planu, a lahko da naju se kaj preseneti. :)
Nikoli se ne ve.
Khoda havez Iran in Merhaba Turcija!

Zadnji postanek ...

Nahrbtniki se polnijo, cote se tlacijo v vse mozne stranske zepe, katrca vse lepo, potrpezljivo prenasa ter nama mezika: 'Ja, jutri pa gremo. Proti domu. Brm, brm ...'
Pomeziknem ji nazaj ter pritrdim: 'Ja, jutri gremo. Spet mi trije. Janez, jaz in ti. Uf, sicer se in se kilometrov ter se in se dni.'
Janez se nama le nasmeje ...
Par dni pocitka v Delhiju je mimo. Zadnji nakupi opravljeni, zadnji poskus pridobitve iranske vize v Indiji neuspesen.

Plan? Islamabad po iransko vizo (upam, da uspesno), nato pa vracanje proti Sloveniji ... Kilometer za kilometrom, dan za dnem ... Dober mesec nam ne uide.
In kje sva se se ustavila v Indiji, pred prihodom v Delhi? Mesto v notranjosti, Hampi. Manjse mesto, zelo turisticno, znano po ogromnem stevilu templjev v posebnem okolju. Med nestetimi ogromnimi skalami. Kot da bi se velikani igrali ter prestavljali kamne, enega na drugega. Mesto deli reka na dva bregova. Eden je turisticni, poln templjev, razgiban, drag ter obdan v hrup.





Drugi del pa je miren, zgrajen le iz ogromnih kamnov, kamor z veseljem splezas za jutranji pozdrav soncu in mu zvecer pomahas, ko zaide za ogromno skalo.




Definitivno lep zakljucek Indije.

Vipassana meditacija ...

Imam se za tip cloveka, ki noce ravno nekoga spreminjati ter nekaj vsiljevati. Ja, znam trmoglaviti, a to ne spada v to kategorijo.
Nekaj casa se ukvarjam z razlicnimi nacini meditacije in ni ravno ogromno ljudi s katerimi spregovorim o tem. Zato prosim, da vsi tisti, ki ze zavijate z ocmi in vidite le neko nakladanje, pametovanje, enostavno prenehajte z branjem. Naslednji stavki niso namenjeni posmehu in nesprejemanju, tega imamo ze tako ali tako v zivljenju na vsakem koraku. Zaprite tole okno in se beremo naslednjic!

Odlocila sem se, da napisem nekaj o Vipassani. O meditaciji, kateri sem slisala prvic dve leti nazaj od zelo impulzivne osebe, ki preprica z besedami. Seveda je slo ime meditacije kmalu v pozabo, ostal pa je opis. In pred parimi meseci je ponovno potrkala na vrata. Tokrat preko osebe, ki mi je na tem potovanju ogromno dala in delila ter s katero se srecujem tu pa tam, po manjsih in vecjih nakljucjih.
Vipassane je meditacija. Kako jo izvajati, je znano ze 25 stoletij. Razkril jo je Buda. Kar pa ne pomeni, da je Vipassana budisticno naravnana. Nasprotno! Zavraca vse religije, bogove, simbole, molitve, obicaje ... Ni verbalizacije, ni vizualizacije. Je enostavno to, kar smo. Kar nam omogoca, da zivimo. Dihanje. Pa ne nacin posebnega dihanja. Kje pa, naravni dih. Vse, kar se nam dogaja, naj bo dobro ali slabo, belo ali crno, veselo ali zalostno, se mora zgoditi. Tu ni veliko za narediti, ce zivis moralno zivljenje, je pac v ozadju karma. Je pa ogromnega pomena, kako to sprejmemo. Ali na nas zalost dolgo in mocno vpliva? Se jeza mnozi in bruha v nas, tudi cez par let, ko vidimo cloveka, za katerega menimo, da nam jo je povzrocil? Hrepenimo po lepih dogodkih, ki so se nam dogajali ali se dogajajo drugim? Hmmm ... Potem definitivno, ne bomo srecni. Zadovoljni. Ampak se bomo vrteli in poganjali kolo naprej.

Na takem tecaju se zapres za 10 dni v tisino. Moski in zenske so loceni. Sprejmes, da v tem casu ne bos ubijal (tudi komarji niso nobena izjema in uzivanje mesa). Ne bos lagal. Ne bos bil spolno aktiven. Ne bos spregovoril. Ne bos kradel. Ne bos zauzil kakrsnihkoli strupov (alkohol, cigareti, ostale droge).
In predas se dihanju. Opazujes samo svoje dihanje in obcutke, ki jih dozivljas, drazljaje. Cisto naravno. Opazujes svoje premikanje, svoje bolecine, zgecketanje, srbenje in samo opazujes. Brez reakcije ter razvijanja obcutka, da nekaj sprejemas in ti je vsec ter da nekaj zavracas. Ker ugotovis tisti smisel. Oziroma ta smisel dobi smisel, ker ga dozivljas. Vse ima isto karakteristiko: pojavi se, se spremeni, izgine. Cisto vse. Ziva bitja, obcutki, stvari, objekti ... Zato cim manj navezanosti, ker slej kot prej bo vsaka stvar minila, tako prijetna kot moteca. In cudezno je, kaj dela to spoznanje. Upam le, da ne bo slo prehitro v pozabo v zunanjem svetu.

Vsako jutro te gong zbudi ob 4 zjutraj in do 9.30 zvecer, je glavna stvar spoznavanje sebe. 10 ur resne meditacije in ostanek casa dodatno opazovanje reakcij svojega telesa na razlicne stvari.
In ker je vse tako preprosto za slisati, je seveda tako tezko narediti. Pocasi se napreduje. In tisina pomaga.
Hmmm, kaj vec niti ne bi razpravljala, ker vsak dozivlja po svoje. Ce pa vas kaj vec zanima, je tu naslov http://www.dhamma.org .

Bibip ...

Trobljenje na polno, zmesnjava na cesti in ob cesti, previsoke cene ... Vse to ponuja Bangalore, najvecje mesto juga Indije. Mogoce so zvoki in vonjave se toliko ostrejsi, ker sva slab teden prezivela v naravi. Ja, tudi to je mozno v Indiji.
Odpeketala sva v hribe na okoli 2000m ter se predala zeleni barvi. Kako sem jo pogresala! Sicer ni cisto v isti obliki kot v nasi preljubi Sloveniji, a zadostuje.

Obdal naju je caj, caj, caj ... Kamorkoli pogledas le caj ... Nasla sva se vasico, ki jo turisti se niso odkrili v polnem teku in uzivala ...



Pika na i je bila jasa, ki sva jo po naklucju odkrila. Koscek zelene travice ob jezeru. Sredi turisticne tocke bogatih Indijcev. A ostala sva skrita in prezivela samadva 40 ur. V naravi in brez Indijcev. Nikoli si nisem mislila, da nama bo kaj takega uspelo. A kakor radi recejo: Vse je mogoce, v Indiji!



V Bangalorju sva morala urediti nekaj zadev in v tem 'modernem' mestu zmesnjav, bova naredila se tisto zadnje po cem je Indija znana. Jutri nama odpira vrata center Vipassana. Po desetih dneh tisine vam povem, kako je bilo ...

Tisina na vodi ...

Nahajava se v Kerali, v mestu Kollem. Uspelo nama je pretrgati zacarani krog Rajske plaze ter oditi v preostanku casa za Indijo se naprej. Tu, kjer sva sedaj, je najina najjuznejsa tocka Indije. Do samega konca ter skrajnega juga Indije nama se manjka sicer okoli 100 km, a dolocene stvari si bo potrebno ogledati ob prihodnjem obisku Indije.

Smesno mi je, ker sva ponovno stran od kopice turistov, ki sva jih nenehno srecevala ob morju. Tu je vse se bolj mirno, kar se turizma tice in burno, kar se pristnosti Indije tice.

Ker ura tiktaka, sva se odlocila malo pospesiti ritem premikanja, tako da sva ponovno v polnem teku potovanja... Kar pomeni premikanje iz mesta v mesto po dveh noceh, skakanje naokoli, nekoliko zgodnejse zbujanje in tudi fotoaparat sem ponovno prejela v roke, saj je kar ogromno casa lepo pocival.

In kaj je v Kerali tako posebnega? Vodni kanali ... Nesteto kilometrov vodnih kanalov, ki se vijejo skozi vasice, vecje reke ter jezera.

Pred 15 leti je bil prevoz s colnom edini mozni. Sedaj je zgrajene cesta, ki jo pridno uporabljajo. Le hise, ki se skrivajo globoko v kanalih, so se vedno odvisne od vodnega trasporta.

Najlazji nacin raziskovanja tega zivljenja je vsekakor s colnom.

Bila sem presenecena nad tisino, mirnostjo ... Prijaznostjo ter nevsiljivostjo ...

Sedaj se bova pocasi zacela vracati proti Delhiju, z manjsimi in vecjimi ovinki. :)

Nekje v raju ...

Zadnja dva tedna prezivljam na Rajski plazi. Blizu Gokarne, v Karnataki ... Sistem se je umiril, glava se je sprostila in srce se je otoplilo ...
To je kraj, do katerega se kar namucis, da prides ... Najprej moras spoznati prave ljudi, nato dobiti prave informacije in potem z ruzakom na ramah gres odkrivati in iskati ta kraj ... Pocutila sem se tako kot Leonardo Di Caprio v filmu Beach in tudi vzdusje, ko sem koncno prilezla do tega skrivnostnega kraja, je bilo tako. Skupina ljudi, ki prezivlja svoj cas, nekateri svoje zivljenje, nekoliko oddaljeno od civilizacije. Skupnost, komuna ... Nekaksno rainbow vzdusje nekoliko spremenjeno in pomesano. Glasbeniki, slikarji, izdelovalci skulptur ter nakita, zonglerji, plesalci ... Vse se najde in na prvi pogled je idilicno, a ko si nekaj casa tu in ce ne pades v zacarani krog substanc, ti postane se kako jasno, kaj je iluzija in kje je realnost. Le nekatei mislijo in zivijo obe v enem.
Novo leto sem premeditirala. Nova energija, drugacen prehod iz starega v novo ... Cas je zgubil pomen in polnoc ni bila vec polnoc, ko sem pomislila, da doma v Sloveniji ravno pospravljate v trebuske slastno silvestrovo vecerjo.
Ostaja se dober mesec casa, kljub temu da se zdi, da je le se nekaj dni in imam obcutek, da je potovanja ze konec. In v mene se prikrade tisti nesramni skratek, ki me opominja, da bo treba domov ter skusa zbuditi nekaksno nelagodje... A vsak prihod domov, ki se ga veselim, definitivno v meni zbuja ze zelje po novem ... To je moj zacarani krog.