Sveto in eroticno

Obrnila se bosta dva tedna od ponovnega vstopa v Indijo. Dobro sva se namucila, da sva preko mejnega prehoda Berganj prisla do Varanasija.

Varanasi je sveto mesto. Tu je reka Ganges najbolj sveta. Da imas cast se skopati v tej reki, je ena izmed najvisjih. Visja je le se ta, da te sezgejo na bregovih Gangesa in veter razpiha pepel...

Kot tujcu je reka Ganges, khm, no ja, vse prej kot sveta. Najverjetneje najbolj onesnazena reka, kar sem jih kdajkoli videla. In ne bi me zlepa prepricali, da me bo kopanje v tej vodi ocistilo in posvetilo. A ko gledas hindujce ti je jasno, da mocno verjamejo v tok te reke, jo cutijo in zivijo z njo.

reka Ganges, Varanasi

Vsako jutro ji ponujajo daritve v obliki roz ter svec, ki plujejo po reki. Velika mati. Tako imenujejo reko. Seveda je najbolj carobni trenutek, ki ga lahko dozivis v tem mestu, ta, da se pred soncnim vzhodom najames colnicek in plujes po sveti vodi. Tako opazujes dogajanje na reki: ljudje se kopajo, darujejo reki, meditirajo ... Celo masaze ponujajo, prodajajo vse mozne stvari in nepogresljivi caj se dobi na vsakem koticku.

soncni vzhod na sveti reki

Varanasi je znan tudi po tem, da je zatocisce indijske glasbe. Tako se tukaj najdejo najboljsi koncerti, najkvalitetnejsa glasbila in ljudje ostanejo v mestu po par mesecev, ker jih tok mesta enostavno zacara in sveta reka jih nese...

Priznam, da je mesto zelo energijsko mocno. Se posebno mesta, kjer sezigajo trupla. Vse se odvija za njih tako preprosto in ne komplicirajo glede tega. Truplo nalozijo na grmdo in prizgejo ogenj. Nato gori vse skupaj na oceh javnosti. Tudi tujci imamo dostop do teh mest, le fotografiranje je prepovedano. Razumljivo seveda ...

Les za seziganje naj bi bil zelo drag. 1 kilogram lesa naj bi stal 150 rupijev, kar je priblizno 3 €. In za sezig truplo bogati ljudje kupijo 300 kg lesa, revni pa 150 kg. In ker seveda nimajo denarja za les, pridejo pred smrtjo v Varanasi in prosijo za denar. Za les. Za sveto smrt.

Od vsega svetega sva odjadrala v Kajuraho. Vasica sredi nicesar, ki je znana po svojih templjih. Tokrat to niso hinduisticni templji, ampak eroticni templji. Govorice pravijo, da kamasutra izhaja iz tega mesta.

Kajuraho

Templji so nastali v dinastiji kraljev okoli 10 stoletja. Njihova posebnost so ravno eroticne figure, ki krasijo zunanjost templjev. Pa ne da so samo figure!

Ce boste dobro pobrskali po slikah, boste mogoce prisli tudi na kaksno idejo.

Spremembe

Veckrat se zalotim v razmisljanju. V monologu kako se je spremenilo. Kako je v parih mesecih moj vsakdanjik postal drugacen, a zame tisti edini mozen in pravi. Rada bi vam ga priblizala z mislimi, z opisi ...
Res se hitro navadis, da skoraj vsak dan isces novi dom;
da je hrana drugacna in pocasi pozabis na vse tiste dobrote, ki te cakajo doma;
da je tus najveckrat lonec vode;
da ima ta Zemlja mocan vonj in so trenutki, ko enostavno zajames sapo in hodis hitro, kakor se da;
da so krave najpomembnejsa bitja (enostavno so na cesti, plocnikih in ti se jim umikas) ;
da je slalom med kravjimi iztrebki vsakodnevni sport;
da so templji tista sveta zatocisca pred ostalim svetom;
da te ljudje vidijo kot dolar ali evro, ki se premika, da enostavno pritecejo k tebi revni in bogati, otroci in odrasli, vsak hoce nekaj od tebe: ali denar ali pogovor ali dotik ... najveckrat je kar tisto prvo;
da se je treba vsak dan neusmiljeno pogajati za prevoze, za hrano, za kakrsnokoli uslugo;
da tukaj ljudje ne zivijo v sozitju en z drugim, ampak se med seboj 'bojujejo' za prezivetje vsak kakor se znajde sam;
da sem postala apaticna na vse te stvari, da se me beraci ne dotaknejo in imam obcasno obcutek, da mi je srce zmrznilo - a to je enostavno obrambni mehanizem in edini nacin, kako znam preziveti tukaj ... ;
a se vedno se utre kaksna solza, ki jo hitro zabrisem predenj jo kdo opazi, ob pogledu na vse zivali, ki so prepuscene same sebi, ki so jim plasticne vrecke na rednem jedilniku, ki jih ne poboza nobena roka; ...

Ni mi vedno lahko, ko hodim po ulici. Vcasih imam obcutek krivde, ker enostavno imam to moznost, da sem lahko tukaj. In ko vidis poglede, ves, da ti ocitajo, zavidajo ...
A v takih trenutkih dvignem glavo, se zravnam in na oci spustim soncna ocala. Manjsa krinka, ki umili direktne poglede.
In cez nekaj trenutkov pridejo ze nasproti vse tiste malenkosti, ki ti privabijo iskrive oci ter nasmeh v srcu. Tukaj se potem zacne uzitek.

Skok v neznano / Jumping into unknown

To potovanje je v meni izzvalo veliko strahov. Najvec verjetno se pred potovanjem ... Do sedaj sem se spopadala sama s sebo, z obcutki prenavezanosti in z obcutki osamljenosti ... Vedno ostaja strah pred neznanim ter strah pred samim seboj. A pravijo, da ima najvecjo moc ravno strah pred neznanim. Edino zdravilo je, da se z njim spopadas, skozi celo zivljenje, ker definitivno ti je vedno nekaj neznano.
Tudi midva sva temu strahu zazrla v oci in poletela vanj!

Just watch the movie and you will figure it out!
:)

India - Nepal - India

Yup, changing the countries but the 'namaste' is still the main key to enter into people hearts. From India we took a train and a lot of buses to get in Pokhara, Nepal. We had to leave our Renault 4 in India because of not having all the documents for the car. So we went backpacking.
What was the plan for Nepal? You can see it in previous post, the photos I mean. Yes we went trekking around Annapurna. It took us 20 days, 200 km, the highest pass was 5416m and about 150 euros for both. Not bad,a? :)
The only thing that it makes it not that nice is buying the permit (30 euros per person) and they are using this money to build a road. So after a while there will be no trekking, just road around Annapurna ...
What can I say? It was amazing, going up so high, meeting nice people, waiting for some days in the rain, after some time it began even to snow! When we passed Thorong La, the highest pass, it was just snow all around us.
Trekking was the main thing why coming in Nepal. Now we are shopping, relaxing and meeting friends (Karl nice to see you again with some real bear with us) ...
We are planing going back to India in few days to see the typical Varanasi and Agra. Hoping it will not be to busy and too hot. Here is now really nice temperature for traveling and we also got to know locals way of thinking so it makes easier to 'live' here.They are still mostly the Hindu people like in India just even harder to bargain and it is really hard to get a local price as a tourist.
So, going back to India ...

Se vedno pozdrav 'namaste' ...

... a iz druge drzave, tokrat je na vrsti Nepal, kjer se potikava ze 1 mesec. In zakaj en mesec ni bilo glasu od mene? Zato ker na 5416m nadmorske visine ni interneta.
;)

Pa lepo pocasi. Kako je na vrsto prisel Nepal? Tako da sva spoznala par zanimivih ljudi, ki so nama ga toplo priporocali in naju opozorili da je res zadnji cas za obisk te drzavice, ce hoces doziveti vsaj se malo pristnosti.

Za Nepal sva se odlocila na hitro in iz dveh razlogo: iti na daljsi trek ter nakupovanje nepalskih tekstilnih izdelkov. In oboje sva ze izpolnila v najvecjem moznem obsegu.

Sam zacetek ni bil obetajoc. Ko sva prisla cez mejo, je bila cesta zaprta. Nekateri pravijo, da so maoisti napadli drugi govorijo, da so hindujci ubili par muslimanov. Kakorkoli obticala sva na meji v luknji od hotela za nekaj casa.

Ko so se le odlocili odpreti cesto, je sledil prevoz z avtobusom do Pokhare, ki je oddaljena od meje okoli 200 km za kar smo potrebovali cel dan. Ja, ponovno sva postala taprava backpackerja, ker sva avto bila primorana pustiti v Delhiju (premalo drzav sva odkupila od avtmotozveze in se za eno drzavo vec so hoteli ponovno 150 evrov, kar pa je mnogo vec kolikor sva bila pripravljena placati).

Ko je v Pokhari, mestu narejenem za turiste, nehalo dezevati, sva pograbila najine ruzake in odsla trekat. Dan prej sem slucajno prebrala, da potrebujeva posebno dovoljenje, ki stane 2000 nepalskih rupijev na osebo, kar znasa 30 evrov. Ce bi ta podatek prisel do mene ze v Indiji, definitivno ne bi odsla v Nepal. Enostavno je neumno placevati take ogromne zneske organizaciji, ki si je prisvojila naravne lepote. In ne samo to! Unicujejo jo z gradnjo cest, letalisc; vse kar bi privabilo lene bogate turiste! Puf!

Nacrt je bil, da greva narediti krog okoli Annapurne, z vsemi njenimi mamljivimi vrhovi za tri tedne. Vzela sva sotor, nekaj hrane, gorilnik, toplo obleko za visine ter gojzerje na noge. Ruzak je bil vse prej kot lahki, a bi mi bilo isto izpod casti vzeti nosaca (kar na veliko tukaj delajo). Ni istega uzitka, ce se sam ne pomatras.

Zacela sva pocasi in sopihajoce. Se najbolj grozno je bilo to, da so se otovorjene mule premikale dvakrat hitreje kot jaz!

Mule, stalne sopotnice po ozkih in strmih potkah / Mules going up and down on the steep paths

A narava je bila res neverjetna! Zacela sva v soncku, ki naju je spremljal skozi vse tiste mostove, rizova polja, majhne vasice...

Pogled na rizova polja / rice fields

Manjsa vasica na poti / smaller village


Voda, voda na vsakem pogledu / water at every step

Definitivno lep zacetek. In ze prvi dan sva ugotovila, da so poti lepo oznacene, hotelov in koc na milijone, ki ponujajo dokaj poceni prenocisce ter zelo drago hrano. Visje kot sva sla, visje so bile cene. A je razumljivo, saj ni cest in vse tovorijo z mulami ali nosaci, ki so se bolj otovorjeni od mul. Res, vedno ko mi je ruzak postajal pretezki in bi najraje pojamrala, sem izpod ogromnega kosa, (ki ga nosijo na hrbtu, a ga imajo privezanega le za glavo; ne uporablajo naramnic) pogledala decka, ki ga je z zadnjimi mocmi pogumno in brez pritozevanja nosil. In tudi moj ruzak je v socutju postal lazji.

V parih dneh je postajalo ze vse dokaj lazje in iz zacetne nadmorske visine 900 m sva se dvignila na 3000 m, ko se je zacelo. Dez, dez, dez. Dva dni sva hodila po dezju, dokler nisva prisla do Managa, zadnje vecje vasi pred prelazom Thorong, ki znasa kar 5416 m nadmorske visine. Nato sva 4 dni mirovala v dezju, kar vsekakor ni uzitek, ko je vsepovsod tako mrzlo in seveda brez ogrevanja sob ali vode. In sesti dan je zapadel sneg ... Resno sem se vprasala: 'Kaj pa zdaj?' Za to podrocje je sneg obicajen sele v decembru in ljudje se niso spomnili, kdaj ga je nazadnje toliko zapadlo v septembru, ki ni niti se zacetek trekarske sezone!

Vprasujoc pogled: 'Kdaj bo prenehal dez?" / 'When will the rain stop?'

Sedmi dan je posijalo sonce in odsli smo po snegu v upanju na najboljse proti najvisji tocki.

Pogled na zasnezen Manang (3500 m) / Snowy Manang (3500 m)



Visje in visje ... / Going higher and higher ...

Pocasi, ampak res pocasi se premikas na teh visinah. Vse kar je nad 3500 m je nevarno za pridobitev visinske bolezni, ki je v najmilejsi obliki glavobol ter slabost, nespecnost, pomanjkanje teka in v najhujsi obliki smrt, ce se ob simptomih ne spustis takoj za 1000m nizje. A premikala sem se tako pocasi, da se je telo sproti aklimatiziralo in ni bilo teh problemov. Najtezje je bilo definitivno premagati v snegu do kolen zadnjih 500 m nadmorske. Po vsakih 10 korakih, sem ostala brez sape in telo je dehidriralo se pa se. Tako da sva celo sneg morala topiti, da sva usla brez vecjih posledic.

... ter pocasneje in pocasneje ... / ... and slower and slower

Pot navzgor / Path going up

Pocasi a vztrajno! In uspeh je bil tu.

Thorong La ( 5416 m)

Po napornem vzponu je sledilo v istem dnevu se 2000 m nadmorske visine spusta. In tudi to je zahtavalo predvsem ogromno koncentracijo, da se po snegu nisem odkotalila v dolino.

Pot navzdol ... / Going down ...

In ko je bilo vse to za nama, je sledil se teden dni hoje do Benija, kjer sva se odpeljala nazaj v Pokharo. Zadovoljna in ponosna na uspeh. Tako visoko ....

Se eden izmed zadnjih mostov / One of the last bridges

V Pokhari sva se ob jezeru lepo spocilo, se razvajala in po petih dnevih priguncala cez noc v Kathamandu, glavno mesto Nepala. Tukaj bo sledilo iskanje vize za Indijo, kar upam, da ne bo spet misija nemogoce ...

Le se nekaj bi omenila, ce je koga preprical Nepal in bi ga rad obiskal: naj to naredi takoj! Rezervirat karto in pot pod noge! Zakaj? Nepal izginja. To je definitvno. Vse lepe trekarske poti spreminjajo v ceste. Cene so vse visje in Nepalci so pravi pozeruhi na denar, veliko bolj kot Indijci. Podmazani so z vsemi zavbami, kar jih primore ta svet; vse v upanju za denar, ki ga vidijo v turistih. A definitivno so izjeme. In te so tiste lepe spremembe, ki jih podpiram. Dobiti posteno ceno v Nepalu kot tujec je tezko, ce ne ze skoraj nemogoce. Tako da se v Nepalu sprijaznim kar za polovico visjo ceno, kot pa jo dobijo za isti izdelek domacini. In to jaz, ki sem neizprosna v pogajanjih!