Indija Koromandija

Sedim v udobnem stanovanju. Klima me hladi v vroce-soparnem Delhiju. Spocita, naspana se usedem pred internet. Spremljajo me zvoki dobre glasbe, na izbiro imam cel kup filmov, knjig ... Zdi se mi, da imam svoje stanovanje sredi Delhija. Kot da je to majhna Slovenija v ogromni Indiji. Odprem hladilnik: siri, salame, argeta pasteta. Naredim si topli sendvic. Hmmm, kako dober okus... Premami me kava. Prava turska kava.

To so stvari, ki jih nimas, ko potujes. To so stvari, ki so ti prevec samoumevne doma, v toplem zavetju. To so stvari za katere sem trenutno tako hvalezna in se mi zdi, da niti raj ne more biti boljsi. In kje je to?

No ja, prej vam napisem, kako je Indija izgledala do sedaj ...

Mirni, poduhovljen Amritsar naju je vodil do Dharamsale. Kraj na S Indije, ki predstavlja zatocisce za Dalajlamo in ostale tibetanske budiste, ki so jih Kitajci okoli leta 1950 izgnali iz Tibeta in ga zavzeli.

Dalajlamova bivsa rezidenca v Tibetu / Dalajlama's ex-residence in Tibet

Moram priznati, da sva v teku potovanja slisala toliko pripovedi popotnikov o izgubljenem Tibetu, ki je postal le se lovilec turistov in njihovega denarja. Res, iti v Tibet je tako drago, se posebno ce hoces iti s svojim vozilom. Pa ne samo drago. Sam ne mores nikamor iti, za vse treke in pohajkovanja moras imeti posebna dovoljenja, najeti vodice ... Problem je v tem, da so v pravem Tibetu v vecini Kitajci, ki veselo sluzijo na racun ljudi, katere so jih sami izgnali. Po vsem kar slisis te res cisto mine, da bi obiskal to dezelo... Vsaj naju je ...

Sva pa v Dharamsali tavala po njihovih templjih, opazovala menihe in srkala vase spokojnost.

Budisticni menih med obracanjem molilnih mlinckov / Monk rotating the prayer wheel

Ko sva bila se v Pakistanu sva spoznala Karla, Avstrijca, ki potuje s starim predelanim gasilnim vozilom. In on je tisti, ki naju je navdusil in preprical, da sva se odlocila narediti naslednjo pot: iti s katerco cez drugi najvisji prevozni prelaz na svetu. Pot se je zacela v Manaliju in je do 500 km oddaljenega Leha trajala stiri dni. Lepo pocasi. Cesta presenetljivo sploh ni bila tako slaba ( v Pakistanu so na ravnini bile veliko bolj obupne ceste) in voznik seveda odlicen. Res, posebne pohvale grejo Janezu, ki je po mojem mnenju postal pravi rally katra voznik.

Sla sva z uzitkom, obcudovala spektakularno pot.

Cudovita narava / beautiful nature

Je ena najlepsih gorskih poti, ki sem jih kdajkoli naredila. Vsi, ki so naju srecali so se le cudili kam rineva s katerco. Ce ne, velja ta pot poseben izziv, se posebaj za motoriste. Veliko ljudi pride v Indijo, si kupi ali sposodi motor znamke Royal Enfield (tisti, ki se spoznate na motorje, ze veste o cem govorim) ter se podajo avanturi naproti.

Se kar je najtezje na tej poti je visinska bolezen. Razlike v nadmorski visini so ogromne in kljub temu da sva se premikala pocasi vsekakor ni macji kaselj spati na 4800 m nadmorske. Pojavi se glavobol, nespecnost, slabost, izguba apetita. A je vredno, ker so obcutki enostavno bili neverjetni, ko sva dosegla prelaz Tanglang in njegovih 5328m. Vav!

Trio Slovenija na drugem najvisjem prevoznem prelazu Tanglang 5328 m /

Second highest world road pass Tanglang 5328 m

Pot naju je pripeljala v pokrajino Ladakh in prestolno mesto Leh. Ljudje pravijo, da to ni prava Indija. Mogoce zato ker so ljudje prevec mirni, prijazni, enostavni. Mogoce zato ker se tukaj pocutis kot v Tibetu. Mogoce zato ker te ljudje ne nadlegujejo. Mogoce ... Indija ima namrec toliko obrazov, da je tezko definirati, kateri je tisti pravi. Vsekakor sem v tem pogledu uzivala.

Nenamerno nama je uspelo priti ravno na otvoritev festivala, tako da sva se zabila v njihovi glasbi, plesu, maskah, obicajih.

Ples mask, Ladakh festival / Mask dance, Ladakh festival

Vse temelji na budisticni veri, ki je tukaj v vecini in kraji so postlani z gompami - budisticnimi samostani.

Stakna gompa, Ladakh

Ker pa je bilo enostavno vse prevec turistov, sva se odlocila, da odrineva od tu. Res je velik sok, ko prides v Indijo iz Pakistana. V Pakistanu srecas res malo popotnikov, tukaj pa nas je ogromno, taksnih in drugacnih. In sva sla...

Proti Srinagarju, ki je velika atrakcija, saj na velikem jezeru Dal bivaju ljudje v raznih colnih, ladjah. Seveda je postalo ze skoraj vse lov na turiste in cene so olala visoke, a sva se eno noc zazibala v ritmu ladje.

Jezero Dal, Srinagar / Dal lake, Srinagar

Od tu pa naju je cakala le se voznja do Delhija z ustavljanjem tu pa tam, na bencinski, v manjsi vasici med domacini ...

Indijo sva sprejela z odprtimi rokami. In vesela sem, da je tako. Pred vstopom v to ogromno gmoto ljudi, se je v meni le porajal dvom kam in kako, a je bil odvec. Ceste so boljse, promet je bil se vedno najhujsi v Lahorju, Pakistan, ljudje so navajeni turistov ... Le nekaj ni in ni po najinem okusu. Hrana. Res, je cisto neokusna in vse kar cutis je priblizno tako, kot ce bi pogrel vodo in vanjo vrgel dve pesti ta hudih feferonov in par zlic karija. Tako da sva cisto navdusena, ce kje vidiva Mc Donald's. Zalostno, a resnicno. In kdor me kockaj pozna, ve, da je hrana v fast food restavracijah zelo nizko na mojem spisku. V Indiji pa je kar na prvem. No, sva pa na severu jedla tibetansko hrano (tako zelo dobro) in sedaj kuhava sama, tako da nama ne bo hudega.

Kava je izpita, CD-ji se menjavajo, blog je dokoncan. Dolzna sem vam le se pojasnilo, kje se nahajam, kje se skriva ta luksuz. Sva v stanovanju Janezovega prijatelja Markota, ki dela kot policist na slovenski ambasadi in moram priznati, da razvajanje v sodobni atmosferi vec kot pase.

Za konec pa:

Namaste - zacetek Indije ...

Priguncala sva se v mogocno Indijo. In obcutki so lepi.
Energija je drugacna. Morem priznati, da sem imela ze kar dovolj islama in Muslimanov, ker so vedno imeli vsi isti nacin misljenja, enosmerno in ozko.
V Pakistanu sva skocila le se v soparni Lahore, se zavrtela s sufiji (misticni islam) in odvrtela v Indijo direktno v Zlati tempelj, ki je svetisce vere Sikhov. In tu je druga pesem. Vse je mirno, polno energije in cutis ociscenje. Zunaj templja je seveda tista umazana Indija, ki pa se ne razlikuje dosti od umazanega Pakistana.

Zlati tempelj v Amritsarju / Golden tempel, Amritsar

Zlati tempelj je znan po svojem zlatu, ki ga nosi na sebi in po zlatem srcu teh vernikov ter Gurujev. V tempelj te sprejmejo kot popotnika, ti dajo hrano in prenocisce. Taksnih ljudi je ogromno, dnevno okoli 40.000. Velikodusnost.
Kaj je v planu? S Indije. Ker ponovno odhajava med gore, javljanja ne bo ali pa bo redko. Po kaksnem mesecu bova prisla v Delhi na 'relaksacijo' in takrat pride na vrsto tudi obsirnejsi internet ...

Pozdrav z Indije.

Good bye Pakistan!

Slowly we are leaving Pakistan. At the moment we are in Islamabad and in ten days more our journey in Pakistan will reach two months. We have visa for two months so this means the end. But not the end of the trip. :) We are heading to India as soon we get visa.
And Pakistan how it was? In one word : good.
All the heat, humid, dirt in Quetta (first city after the desert coming from Iran) and bad roads to Peshawar, police escorting all over the north, green, mountains including Rakaposhi, K2), snow and glacier; tribal people Kalash (really good experience), Shandur polo festival, Skardu with good treks and lakes, Swat valley for reach Pakistanis tourists, bad Internet connection; greasy food, sweet tea, people smiling, people staring at us, now monsun wheather in Islamabad... Waw!!! It was really full. For sure it is safe to travel and even more: people are hospitable because of the Islamics religion even too much!
Every country gives you its goods and bads, for India, hope the best will come first.

Kapljice se nabirajo

na telesu, ko lezis z vsemi stirimi od sebe, v senci. To je moj obcutek, kaksen je Islamabad. Vroce in soparno. Voda pomesana z znojem tece po telesu in dehidracija je na vidiku.
Vceraj sva prispela v Islamabad, se parkirala v kamp (hoteli so tukaj enostavno predragi) in lezala cel dan, preganjala komarje v najhujsi vrocini, pila vodo in vsakih 8 ur jemala tablete. Ja, tablete. Ze dobra dva tedna naju muci driska, prebavne motnje v vseh oblikah, kar povzroca nevsecnosti, skrbi in predvsem izgubo casa, denarja in moci. Zatekla sva se k alternativi, naravnim zdravilam, postu, pocitku, mirovanju ... Nic ni pomagalo. Tako sva vceraj odkorakala v lekarno, pozrla ponos, in dobila tablete. Sedaj le upava, da se bo prebava umirila in stabilizirala, ker to vsekakor ni vec zabavno!

Pa ni vse tako crno kot izgleda iz prvega odstavka, vmes je bilo ogromno beline.
Zakljucila sva s severom Pakistana in trenutno sva na cakanju (na vizo kaj pa na drugega) in bo trajalo okoli 10 dni vse skupaj. Vseh teh komplikacij in njihovega nacina razmisljanja si ne zelim niti zapisati vec, ker je iz drzave v drzavo slabse.

Raje vas seznanim s potekom zadnjega meseca ...
Chitral je bil tisti kraj, kjer sem ostala. Od tam sva potovala brez avta in poskakovala po luknjah z raznimi prevozi, javnimi, s stopanjem ... Finta je v tem, da so vsi hoteli priti na Shandus pass okoli 7. julija, ker je takrat tam tri dni potekal polo festival.

Shandur pass, polo festival

Za vse tiste, ki ne veste, kako polo zgleda: mene je najbolj spominjal na hokej s konji. :0) Predvsem smesno in zabavno videti prvic, potem pa rata dolgocasno in mislis le se na tiste uboge konje.

Shandur pass, polo festival

Obstaja pa v blizini Afganistana se veliko razlicic pola: ena je, da mecejo mrtvo ovco po igriscu in v gole, druga obstaja z osli ... Domislije jim ne primanjkuje!
Sva pa na postaji v Chitralu spoznala prvega Slovenca (in edinega do sedaj) na najini poti in s skupnimi mocmi smo se priguncali do Shandur passa na priblizno 3800 m nadmorske visine. Ponoci je bilo mrzlo, nevihta, veter - sotor je obracalo, trgalo ...
In kljub prijaznemu jutru s soncem obdanem in cudovitem sprehodu, ki sem si ga privoscila med Janezovim spanjem,s Slovencem in Slovakom okoli nebesno modrega jezera, je odlocitev padla: popoldne greva nazaj v Chitral. In sva odstopala.
Iz Chitrala je potovanje vodila h Kalasim. Kalasha so ljudje. To poudarjam zato, ker jih Pakistanci ponizujejo ter jih imajo za manjvredne. So neverjetno ljudstvo, zenske z barvnimi oblekami in pokrivali. Nasmeh in ponos je njihovo vodilo. Prijaznost, gostoljubnost. Ter predvsem

preprostost.

Kalashi

Ce v tem trenutku pomislim, sem tukaj prezivela najlepse dneve v Pakistanu.
Zivijo v treh dolinah in odlocila sva se, da se podava na trek med dvema. Kljub opisom v lonly planetu, da je vse na easy, sva se oreng zajebavala. Poti nisva nasla, plezala, kotalila in lazila sva na hrib, v dolino ... Zgubila sva se in sploh nisva vec hotela pomisliti cez kaj vse morava se pridet. A uspelo nama je. In obrestovalo se je, ko sva v hribih tik pred drugo dolino nasla druzino, kjer sva prezivela tradicionalno po kalasavsko! In smeha je bilo vse polno, ko smo skupaj kuhali, midva spagete z omako, oni cebate (kruh), krompir, jajca. In smeh je dosegel visek, ko sva poskusala pojasniti, kako nastanejo spageti (seveda tu ni anglescine in je mimika edina komunikacija). Stric je na koncu mislil, da spageti rastejo, v taksni obliki kot sva jih midva imela v vrecki, direktno iz zemlje. :)

Od tu sva odstopala nazaj h katrci, ki sva jo ze kar pogresala in vsi trije smo se podali v Swat. Swat je dolina na S Pakistana. In prav kmalu sva ugotovila, da to ni to, kar sva si obetala. Ce povzamem: je dolina z dobro klimo za bogate Pakistance, tako da sva se takoj ko je bilo mozno (ko smo popravili prtljaznik na strehi) odpeljala nazaj in sva cimprej hotela na Karakorem highway ( v nadaljevanju KKH). A naju je ponovno nekaj ustavilo in je sla ena guma z zebljem in druga v trku. Pa smo tudi to ustimali. Naj pa napisem le to, da ce se zgodi nesreca v Pakistanu z avtom, si prepuscem sam sebi in svoji iznajdljivosti: policaji so totalno neuporabni! Kaj takega si ne mores niti predstavljati in le upam, da naju kaksna prometna ne caka vec na tej poti. Voznik minibusa, ki je vse skupaj povzrocil, je pobegnil. Nasla sva ga bolj kot ne sama in potem niso hoteli policisti sploh nic vec posredovati. Vse pravice odlocanja so podali kar enemu moskemu na ulici, ki je razsodil, da je vsak kriv pol in polovico stroskov sva dobila povrnjenih. Svasta!

Od tu pa sva se po slabi cesti cez nizji prelaz pridrsala v Besham, ki je ze na KKH. KKH je cesta, ki povezuje Pakistan s Kitajsko in je zelo pomebna zaradi tega: v preteklosti pa je imela tudi funkcijo povezanosti teh predelov kot svilena cesta.

cesta ob reki Ind od KKH proti Skarduju / road from KKH to Skardu

KKH je cesta, ki so jo gradili vec kot 10 let okoli leta 1970 in sedaj so luknje ze ogromne ter bi kaksen popravek ceste prisel prav. Cesta je vgrajena v gore, skale in plazovi so zelo pogosti. A o tem niti noces razmisljati, ko se peljes. Enostavno ves, da se bo plaz utrgal pred teboj ali za teboj ...

Od tu sva kmalu zavila proti V v predel Skardu, kjer sva poskusala z ribarjenjem (ujela sem prvo ribo v zivljenju, a mi jo je stric, ki je hotel dovoljenje, kmalu vzel saj nisva imela dovoljenja in od

naju je hotel 4x vec kot od domacinov.

Sadpara jezero / Sadpara lake

Vsaj ribica je bila tukaj srecna, ko je zaplavala nazaj v jezeru.), pocivanjem ob jezerih in tukaj so se zacele vecje (za Janeza) in manjse (zame) tezave s prebavo. Kaj in zakaj ter kako je brezveze razpravljati, ker bi lahko bilo vse ali nic. Tako so sli po vodi plani s trekanjem po teh predelih (z enega se vidi K2, pri drugem pa se povzpnes na 4000m nadmorske visine na ogromno Deosai ravnino). In tako sva mislila, da sta se najina trebuscka ze pocajtala in sva odrinila nazaj proti KKH. Kmalu se je izkazalo, da ni tako in povrhu sva se se zakopala s katrco, ko sva spala ob Indu. Vsi trije smo zbrali moci in se privlekli do Gilgita, kjer sva stiri dni prezivela v druzinskem hotelu s precudovitim vrtom in cistimi rjuhami ter kopalnico - visek na najinem potovanjem in to vse za isti denar kot sva drugje dobila umazanijo na kupu. Moram poudariti, da so razdalje med KKH in Skardujem, pa nazaj do KKH in se severno do Gilgita ne prevec velike (med 200 in 300 km), a da jih premagas potrebujes ogromno casa, saj v povprecju na dan po taksni cesti naredis 200 km. Tako da je bil napor velik. Ko sva se pocutila spet nekoliko bolje, sva jo odromala v Hunzo, skrajni sever Pakistana, kjer zivijo ljudje nekoliko bolj sprosceno in baje tudi dlje. Od tu sva se najprej podala iz Karimabada, prestolnica Hunze in le 100 km stran od Kitajske, na 10km enodnevni sprehod do posebnega razgleda in ugotovila, da je razgled fantasticen, a da sva fuc. Predvsem jaz nisem imela nobene moci. Kljub temu sva se odlocila, da narediva en trek iz Minapina do Rakaposhi, baznega tabora. Rakaposhi se je vse te dni lepo videl in le tu pa tam je bil kaksen oblak nad to skoraj 8000m visoko goro. Seveda se je pooblacilo, ko sva midva odrinila. In ko sva prisopihala do baznega tabora, je bilo ze mrzlo ter veter je tulil okoli vogalov. A pogled je neverjeten, ko vidis, kako ledenik poka in se rusi. Ogromni ledenik, ki je sirok kar 15 km namrec povezuje dve visoki gori: Diran in Rakaposhi. Drugi dan sva se odkobacala dol in zdravstveno stanje se je spet poslabsalo, saj je bil napor prevelik. A bilo je vredno za tistih 5 sekund sonca nad ledenikom, Rakaposhi pa se nama je skrila za oblaki.

Pogled iz Rakaposhi baznega kampa na ledenik in v ozadju goro Diran / Rakaposhi base camp

Picila sva jo nazaj po KKH proti Islamabadu, dvakrat prespala pri policajih (za to so edino koristni), se zvijala in mucila z vsemi tezavami najine prebave in se prebila do Islamabada. Tu je promet se bolj nor (le kako bolj nor je se lahko? Baje je Indija odgovor na to ...), vreme se bolj vroce, in cakanje na visku. Najin plan je namrec dobiti vizo za Indijo, a trenutno morava cakati tri dni, da sploh lahko zaprosiva za njo ...
Zakaj? Ker je to birokracija vzhoda.

Bombe in Pakistan

Naj vam povem, da sva se samadva dolgo vozila, sprehajala po Pakistanu (Chitral, Shandur pass, Swat) in prav nic opazila, da bi bilo kaj narobe. Sele ko sva prisla v manjse mestece v Swatu, so nama razlozili situacijo, ki je taka: bil je bombni napad na vojsko, policijo in vse kar se tice drzave ter vlade. Kar pa seveda nima veze z nama in nisva prav nic opazila ali zaznala, da bi bilo kaj drugace.
Sva se vedno na S Pakistana in bova se ostala kakna dva ali tri tedne in do takrat se kar poslavljam z internetom. Tukaj ni velikih mest, ce ze najdes kje kaksen internet pa ima ponavadi slabo povezavo in navite cene.
Ko prideva v Islamabad, pa obljubim vsem skupaj, da sledi sirsi opis dogajanja.
Zaenkrat lahko recem le lepo, preprosto in zdrzno vreme (tukaj ni taksne vrocine ter soparine). Vecino casa poskusava preziveti v naravi in nekoliko stran od radovednih pogledov, a se jih vedno najde vsaj pet, ki brez obcutka gledajo v naju. A tudi na to sva se ze navadila.
Katrca lavfa in masina dela brez problema, le vec tezav sva imela z gumami (spet ena predrta, ena pa unicena v trku z minibusom) ter s prtljaznikom na strehi, ki se je od teze in lukenj na cesti kar sesedel, tako da so ga zvarili na novo skupaj. Prevozenih je 11.000 kilometrov.

Le pozdrav in javljanje sledi cez par tednov!

Pa ne skrbeti glede bomb itd.

Lazje se diha ...

... na severu Pakistana.

Koncno. Zacutila sem Pakistan in se zlila vanj.
Sever je drug svet ... Narava, gore, sproscenost, manj umazanije, manj buljenja ...



Najina pot je ubrala smer v Chitral. Katrco sva pustila na policijski postaji v Diru in se odlocila, da je ne bova vec matrala cez te tritisocake. Tako sva se nabasala na minibus (v enem kombiju 20 ljudi) in se jajcal sest ur 108 km. Zanimivo, kaj vec niti ne bom komentirala. A ko vidis po tej cesti (no, recimo, da je cesta), kako se vlecejo ogromni kamijoni, ti enostavno nic vec ni jasno.



Je pa nekaj definitivno: ceste v Sloveniji so do vsake njive boljse.





Ko se takole priguncas cez vse ovinke in luknje in se dodobra ozres, vidis, da je vredno. V sebi in v sami okolici zacutis mir. Sreca.




Lawari prelaz, okoli 3100 metrov


Destinacije v bliznji prihodnosti so najprej Shandur pass, kjer poteka festival pola sredi prelaza na 3100 metrih. Nato raziskovanje Kalasha vasi, ki so se edino ljudstvo, da niso pomuslimanjeni od Turcije naprej ... Tam se bova zadrzala kaksen teden in sla malo trekat.


Nato nazaj po avto ter ponovno vsi trije skupaj po cestah, ki to niso v Swat obmocje ter nato cez nekoliko nizji prelaz na Karakoram highway do Gilgita. Tam pa upam, da najdem kaksen internet in vam nekoliko podam kako in kaj se dogaja na severu Pakistana. Do takrat pa cim manj skrbi in jeze. In veliko objemov ter prijaznih pogledov.

Biti zenska v Pakistanu ...

... je vse prej kot prijetno. Zakaj? Ze kot turistka obcutim ignoranco, zanemarjenje. Nekaj vprasas in ne dobis odgovora, se pogledajo te ne. Za Pakistance so zenske drugi razred, prvi so seveda moski. In ko sem z Janezom se v spostovanju do njega nihce ne zmeni zame. Ampak v redu, s tem se bom le sprijaznila. Bolj mi ne grejo naslednji podatki v glavo:
- poroke so vnaprej dogovorjene preko familij (tako za moske kot zenske) in mladoporocenca se vecinoma niti ne vidita pred poroko
- ce je zenska slucajno izobrazena, kar je redkost, se od nje pricakuje da po poroki pusti sluzbo, izobrazevanje in skrbi za druzino ter streze mozu ter njegovi druzini, kamor je prisla
- za poroko morajo starsi hcerke dati tastovi druzini doto ( ce je dota neprimerna se zna zgoditi, da zena slucajno nenadoma umre pri opravljanju hisnih opravil)
- ce zenska omeni locitev, jo ima druzina pravico ubiti
- ce zenska le podari nasmeh drugemu moskemu ali ima prijateljstvo z moskim, ki ne pripada druzini, jo moski lahko ubije (taksnih primerov je okoli 1000 na leto!!!)
Seveda obstajajo izjeme, a zaenkrat kaze bolj slabo glede na to kar vidim in obcutim. Po ulicah se sprehajajo, posedajo in prodajajo razne stvari le moski, zensk na splosno ni na spregled. Le tu pa tam se vidi kaksno, ki je zavita v burko (preko tega oblacila se ne vidi nic, je kot da bi se ovil v zaveso).
No, feministka v meni se je izpovedala.

Sva v Peshawaru in pot iz Quette do sem je bila dolga in trnova. Rabila sva tri dni za priblizno 800 km. Prvi dan sva se vozila po taksnih in drugacnih cestah in se odlocala kam naj greva, da ne bo prevec vode za katrco. Na koncu dneva sva potrkala na vrata, ce lahko prespiva. Ocitno sva izbrala kar primerna, saj je hisa pripadala nekemu pakistanskemu ministru in v tem stilu so naju tudi gostili.
Drugi dan sva naredila 200 km v desetih urah in vsa zmatrana zvecer prideva v mesto, kjer nama policist pove, da morava prevoziti se kaksne tri ure, ker je na tem obnocju atomska bomba. Tako sva dobila spremstvo in se vozili. Vsaj noc sva lepo prezivela v policijskem resthousu s klimo in kopalnico. :)
Tretji dan sva imela cel dan spremstvo in zvecer smo prispeli v Peshawar, kjer se je spet zacelo iskanje hotela ponoci.
Danes nekoliko vandrama po mestu, pijeva odlicne sveze soke iz mangota in banane in kjerkoli se ustaviva, se nabere obcinstvo, cirka 20, 30 ljudi na kupu in te gleda. Z Janezom se kaksen spregovori kaksno besedo, zame pa je rezervirano le gledanje.
Sam Peshawar je nekoliko boljsi od Quette, predvsem zaradi tega, ker tukaj se ni dezja in ni blata vsepovsod.
Zelo rada bi z vami delila slike, a zal to ni mogoce v Pakistanu, ker ce je dober racunalnik, je povezava zanic ter ce je povezava OK, je racunalnik prestar, da bi sprejel moje slike.
Jutri odideva na sever, v Chitral, v gore in osrcje Pakistana. Plani so veliki, se najvecji je ujeti pravi cas, da bova vidla polo tekmo, ki poteka enkrat letno in je pravi spektakel. Tekma poteka na posebnem prelazu visine 6000 m in edina uganka nama se ostaja do kje z avtom in kako neprej.
Z naslednjim javljanjem, jo bova ze resila.