Sveto in eroticno

Obrnila se bosta dva tedna od ponovnega vstopa v Indijo. Dobro sva se namucila, da sva preko mejnega prehoda Berganj prisla do Varanasija.

Varanasi je sveto mesto. Tu je reka Ganges najbolj sveta. Da imas cast se skopati v tej reki, je ena izmed najvisjih. Visja je le se ta, da te sezgejo na bregovih Gangesa in veter razpiha pepel...

Kot tujcu je reka Ganges, khm, no ja, vse prej kot sveta. Najverjetneje najbolj onesnazena reka, kar sem jih kdajkoli videla. In ne bi me zlepa prepricali, da me bo kopanje v tej vodi ocistilo in posvetilo. A ko gledas hindujce ti je jasno, da mocno verjamejo v tok te reke, jo cutijo in zivijo z njo.

reka Ganges, Varanasi

Vsako jutro ji ponujajo daritve v obliki roz ter svec, ki plujejo po reki. Velika mati. Tako imenujejo reko. Seveda je najbolj carobni trenutek, ki ga lahko dozivis v tem mestu, ta, da se pred soncnim vzhodom najames colnicek in plujes po sveti vodi. Tako opazujes dogajanje na reki: ljudje se kopajo, darujejo reki, meditirajo ... Celo masaze ponujajo, prodajajo vse mozne stvari in nepogresljivi caj se dobi na vsakem koticku.

soncni vzhod na sveti reki

Varanasi je znan tudi po tem, da je zatocisce indijske glasbe. Tako se tukaj najdejo najboljsi koncerti, najkvalitetnejsa glasbila in ljudje ostanejo v mestu po par mesecev, ker jih tok mesta enostavno zacara in sveta reka jih nese...

Priznam, da je mesto zelo energijsko mocno. Se posebno mesta, kjer sezigajo trupla. Vse se odvija za njih tako preprosto in ne komplicirajo glede tega. Truplo nalozijo na grmdo in prizgejo ogenj. Nato gori vse skupaj na oceh javnosti. Tudi tujci imamo dostop do teh mest, le fotografiranje je prepovedano. Razumljivo seveda ...

Les za seziganje naj bi bil zelo drag. 1 kilogram lesa naj bi stal 150 rupijev, kar je priblizno 3 €. In za sezig truplo bogati ljudje kupijo 300 kg lesa, revni pa 150 kg. In ker seveda nimajo denarja za les, pridejo pred smrtjo v Varanasi in prosijo za denar. Za les. Za sveto smrt.

Od vsega svetega sva odjadrala v Kajuraho. Vasica sredi nicesar, ki je znana po svojih templjih. Tokrat to niso hinduisticni templji, ampak eroticni templji. Govorice pravijo, da kamasutra izhaja iz tega mesta.

Kajuraho

Templji so nastali v dinastiji kraljev okoli 10 stoletja. Njihova posebnost so ravno eroticne figure, ki krasijo zunanjost templjev. Pa ne da so samo figure!

Ce boste dobro pobrskali po slikah, boste mogoce prisli tudi na kaksno idejo.

Spremembe

Veckrat se zalotim v razmisljanju. V monologu kako se je spremenilo. Kako je v parih mesecih moj vsakdanjik postal drugacen, a zame tisti edini mozen in pravi. Rada bi vam ga priblizala z mislimi, z opisi ...
Res se hitro navadis, da skoraj vsak dan isces novi dom;
da je hrana drugacna in pocasi pozabis na vse tiste dobrote, ki te cakajo doma;
da je tus najveckrat lonec vode;
da ima ta Zemlja mocan vonj in so trenutki, ko enostavno zajames sapo in hodis hitro, kakor se da;
da so krave najpomembnejsa bitja (enostavno so na cesti, plocnikih in ti se jim umikas) ;
da je slalom med kravjimi iztrebki vsakodnevni sport;
da so templji tista sveta zatocisca pred ostalim svetom;
da te ljudje vidijo kot dolar ali evro, ki se premika, da enostavno pritecejo k tebi revni in bogati, otroci in odrasli, vsak hoce nekaj od tebe: ali denar ali pogovor ali dotik ... najveckrat je kar tisto prvo;
da se je treba vsak dan neusmiljeno pogajati za prevoze, za hrano, za kakrsnokoli uslugo;
da tukaj ljudje ne zivijo v sozitju en z drugim, ampak se med seboj 'bojujejo' za prezivetje vsak kakor se znajde sam;
da sem postala apaticna na vse te stvari, da se me beraci ne dotaknejo in imam obcasno obcutek, da mi je srce zmrznilo - a to je enostavno obrambni mehanizem in edini nacin, kako znam preziveti tukaj ... ;
a se vedno se utre kaksna solza, ki jo hitro zabrisem predenj jo kdo opazi, ob pogledu na vse zivali, ki so prepuscene same sebi, ki so jim plasticne vrecke na rednem jedilniku, ki jih ne poboza nobena roka; ...

Ni mi vedno lahko, ko hodim po ulici. Vcasih imam obcutek krivde, ker enostavno imam to moznost, da sem lahko tukaj. In ko vidis poglede, ves, da ti ocitajo, zavidajo ...
A v takih trenutkih dvignem glavo, se zravnam in na oci spustim soncna ocala. Manjsa krinka, ki umili direktne poglede.
In cez nekaj trenutkov pridejo ze nasproti vse tiste malenkosti, ki ti privabijo iskrive oci ter nasmeh v srcu. Tukaj se potem zacne uzitek.

Skok v neznano / Jumping into unknown

To potovanje je v meni izzvalo veliko strahov. Najvec verjetno se pred potovanjem ... Do sedaj sem se spopadala sama s sebo, z obcutki prenavezanosti in z obcutki osamljenosti ... Vedno ostaja strah pred neznanim ter strah pred samim seboj. A pravijo, da ima najvecjo moc ravno strah pred neznanim. Edino zdravilo je, da se z njim spopadas, skozi celo zivljenje, ker definitivno ti je vedno nekaj neznano.
Tudi midva sva temu strahu zazrla v oci in poletela vanj!

Just watch the movie and you will figure it out!
:)

India - Nepal - India

Yup, changing the countries but the 'namaste' is still the main key to enter into people hearts. From India we took a train and a lot of buses to get in Pokhara, Nepal. We had to leave our Renault 4 in India because of not having all the documents for the car. So we went backpacking.
What was the plan for Nepal? You can see it in previous post, the photos I mean. Yes we went trekking around Annapurna. It took us 20 days, 200 km, the highest pass was 5416m and about 150 euros for both. Not bad,a? :)
The only thing that it makes it not that nice is buying the permit (30 euros per person) and they are using this money to build a road. So after a while there will be no trekking, just road around Annapurna ...
What can I say? It was amazing, going up so high, meeting nice people, waiting for some days in the rain, after some time it began even to snow! When we passed Thorong La, the highest pass, it was just snow all around us.
Trekking was the main thing why coming in Nepal. Now we are shopping, relaxing and meeting friends (Karl nice to see you again with some real bear with us) ...
We are planing going back to India in few days to see the typical Varanasi and Agra. Hoping it will not be to busy and too hot. Here is now really nice temperature for traveling and we also got to know locals way of thinking so it makes easier to 'live' here.They are still mostly the Hindu people like in India just even harder to bargain and it is really hard to get a local price as a tourist.
So, going back to India ...

Se vedno pozdrav 'namaste' ...

... a iz druge drzave, tokrat je na vrsti Nepal, kjer se potikava ze 1 mesec. In zakaj en mesec ni bilo glasu od mene? Zato ker na 5416m nadmorske visine ni interneta.
;)

Pa lepo pocasi. Kako je na vrsto prisel Nepal? Tako da sva spoznala par zanimivih ljudi, ki so nama ga toplo priporocali in naju opozorili da je res zadnji cas za obisk te drzavice, ce hoces doziveti vsaj se malo pristnosti.

Za Nepal sva se odlocila na hitro in iz dveh razlogo: iti na daljsi trek ter nakupovanje nepalskih tekstilnih izdelkov. In oboje sva ze izpolnila v najvecjem moznem obsegu.

Sam zacetek ni bil obetajoc. Ko sva prisla cez mejo, je bila cesta zaprta. Nekateri pravijo, da so maoisti napadli drugi govorijo, da so hindujci ubili par muslimanov. Kakorkoli obticala sva na meji v luknji od hotela za nekaj casa.

Ko so se le odlocili odpreti cesto, je sledil prevoz z avtobusom do Pokhare, ki je oddaljena od meje okoli 200 km za kar smo potrebovali cel dan. Ja, ponovno sva postala taprava backpackerja, ker sva avto bila primorana pustiti v Delhiju (premalo drzav sva odkupila od avtmotozveze in se za eno drzavo vec so hoteli ponovno 150 evrov, kar pa je mnogo vec kolikor sva bila pripravljena placati).

Ko je v Pokhari, mestu narejenem za turiste, nehalo dezevati, sva pograbila najine ruzake in odsla trekat. Dan prej sem slucajno prebrala, da potrebujeva posebno dovoljenje, ki stane 2000 nepalskih rupijev na osebo, kar znasa 30 evrov. Ce bi ta podatek prisel do mene ze v Indiji, definitivno ne bi odsla v Nepal. Enostavno je neumno placevati take ogromne zneske organizaciji, ki si je prisvojila naravne lepote. In ne samo to! Unicujejo jo z gradnjo cest, letalisc; vse kar bi privabilo lene bogate turiste! Puf!

Nacrt je bil, da greva narediti krog okoli Annapurne, z vsemi njenimi mamljivimi vrhovi za tri tedne. Vzela sva sotor, nekaj hrane, gorilnik, toplo obleko za visine ter gojzerje na noge. Ruzak je bil vse prej kot lahki, a bi mi bilo isto izpod casti vzeti nosaca (kar na veliko tukaj delajo). Ni istega uzitka, ce se sam ne pomatras.

Zacela sva pocasi in sopihajoce. Se najbolj grozno je bilo to, da so se otovorjene mule premikale dvakrat hitreje kot jaz!

Mule, stalne sopotnice po ozkih in strmih potkah / Mules going up and down on the steep paths

A narava je bila res neverjetna! Zacela sva v soncku, ki naju je spremljal skozi vse tiste mostove, rizova polja, majhne vasice...

Pogled na rizova polja / rice fields

Manjsa vasica na poti / smaller village


Voda, voda na vsakem pogledu / water at every step

Definitivno lep zacetek. In ze prvi dan sva ugotovila, da so poti lepo oznacene, hotelov in koc na milijone, ki ponujajo dokaj poceni prenocisce ter zelo drago hrano. Visje kot sva sla, visje so bile cene. A je razumljivo, saj ni cest in vse tovorijo z mulami ali nosaci, ki so se bolj otovorjeni od mul. Res, vedno ko mi je ruzak postajal pretezki in bi najraje pojamrala, sem izpod ogromnega kosa, (ki ga nosijo na hrbtu, a ga imajo privezanega le za glavo; ne uporablajo naramnic) pogledala decka, ki ga je z zadnjimi mocmi pogumno in brez pritozevanja nosil. In tudi moj ruzak je v socutju postal lazji.

V parih dneh je postajalo ze vse dokaj lazje in iz zacetne nadmorske visine 900 m sva se dvignila na 3000 m, ko se je zacelo. Dez, dez, dez. Dva dni sva hodila po dezju, dokler nisva prisla do Managa, zadnje vecje vasi pred prelazom Thorong, ki znasa kar 5416 m nadmorske visine. Nato sva 4 dni mirovala v dezju, kar vsekakor ni uzitek, ko je vsepovsod tako mrzlo in seveda brez ogrevanja sob ali vode. In sesti dan je zapadel sneg ... Resno sem se vprasala: 'Kaj pa zdaj?' Za to podrocje je sneg obicajen sele v decembru in ljudje se niso spomnili, kdaj ga je nazadnje toliko zapadlo v septembru, ki ni niti se zacetek trekarske sezone!

Vprasujoc pogled: 'Kdaj bo prenehal dez?" / 'When will the rain stop?'

Sedmi dan je posijalo sonce in odsli smo po snegu v upanju na najboljse proti najvisji tocki.

Pogled na zasnezen Manang (3500 m) / Snowy Manang (3500 m)



Visje in visje ... / Going higher and higher ...

Pocasi, ampak res pocasi se premikas na teh visinah. Vse kar je nad 3500 m je nevarno za pridobitev visinske bolezni, ki je v najmilejsi obliki glavobol ter slabost, nespecnost, pomanjkanje teka in v najhujsi obliki smrt, ce se ob simptomih ne spustis takoj za 1000m nizje. A premikala sem se tako pocasi, da se je telo sproti aklimatiziralo in ni bilo teh problemov. Najtezje je bilo definitivno premagati v snegu do kolen zadnjih 500 m nadmorske. Po vsakih 10 korakih, sem ostala brez sape in telo je dehidriralo se pa se. Tako da sva celo sneg morala topiti, da sva usla brez vecjih posledic.

... ter pocasneje in pocasneje ... / ... and slower and slower

Pot navzgor / Path going up

Pocasi a vztrajno! In uspeh je bil tu.

Thorong La ( 5416 m)

Po napornem vzponu je sledilo v istem dnevu se 2000 m nadmorske visine spusta. In tudi to je zahtavalo predvsem ogromno koncentracijo, da se po snegu nisem odkotalila v dolino.

Pot navzdol ... / Going down ...

In ko je bilo vse to za nama, je sledil se teden dni hoje do Benija, kjer sva se odpeljala nazaj v Pokharo. Zadovoljna in ponosna na uspeh. Tako visoko ....

Se eden izmed zadnjih mostov / One of the last bridges

V Pokhari sva se ob jezeru lepo spocilo, se razvajala in po petih dnevih priguncala cez noc v Kathamandu, glavno mesto Nepala. Tukaj bo sledilo iskanje vize za Indijo, kar upam, da ne bo spet misija nemogoce ...

Le se nekaj bi omenila, ce je koga preprical Nepal in bi ga rad obiskal: naj to naredi takoj! Rezervirat karto in pot pod noge! Zakaj? Nepal izginja. To je definitvno. Vse lepe trekarske poti spreminjajo v ceste. Cene so vse visje in Nepalci so pravi pozeruhi na denar, veliko bolj kot Indijci. Podmazani so z vsemi zavbami, kar jih primore ta svet; vse v upanju za denar, ki ga vidijo v turistih. A definitivno so izjeme. In te so tiste lepe spremembe, ki jih podpiram. Dobiti posteno ceno v Nepalu kot tujec je tezko, ce ne ze skoraj nemogoce. Tako da se v Nepalu sprijaznim kar za polovico visjo ceno, kot pa jo dobijo za isti izdelek domacini. In to jaz, ki sem neizprosna v pogajanjih!

Here we are

Yup, we are in India already for three weeks. Till now we caught the spiritual atmosphere in Golden Temple located in fuzzy Amritsar and in peacfull Dharamsala, we chilled out in North and were amazed by supreme road Manali - Leh. From here Srinigar and houseboats were the biggest attraction. Now we are in Delhi relaxing for a few days and tomorrow evening we go towards Nepal. Yes a lot of things just in few sentences ...
But really we fall in in the Indian rhythm - it seems something that was waiting for me for a long time: with all the shit on one side and all the beauty on the other. But hey this is India, country of thousand faces.
Check the photos in previous post. Also map is updated.

Indija Koromandija

Sedim v udobnem stanovanju. Klima me hladi v vroce-soparnem Delhiju. Spocita, naspana se usedem pred internet. Spremljajo me zvoki dobre glasbe, na izbiro imam cel kup filmov, knjig ... Zdi se mi, da imam svoje stanovanje sredi Delhija. Kot da je to majhna Slovenija v ogromni Indiji. Odprem hladilnik: siri, salame, argeta pasteta. Naredim si topli sendvic. Hmmm, kako dober okus... Premami me kava. Prava turska kava.

To so stvari, ki jih nimas, ko potujes. To so stvari, ki so ti prevec samoumevne doma, v toplem zavetju. To so stvari za katere sem trenutno tako hvalezna in se mi zdi, da niti raj ne more biti boljsi. In kje je to?

No ja, prej vam napisem, kako je Indija izgledala do sedaj ...

Mirni, poduhovljen Amritsar naju je vodil do Dharamsale. Kraj na S Indije, ki predstavlja zatocisce za Dalajlamo in ostale tibetanske budiste, ki so jih Kitajci okoli leta 1950 izgnali iz Tibeta in ga zavzeli.

Dalajlamova bivsa rezidenca v Tibetu / Dalajlama's ex-residence in Tibet

Moram priznati, da sva v teku potovanja slisala toliko pripovedi popotnikov o izgubljenem Tibetu, ki je postal le se lovilec turistov in njihovega denarja. Res, iti v Tibet je tako drago, se posebno ce hoces iti s svojim vozilom. Pa ne samo drago. Sam ne mores nikamor iti, za vse treke in pohajkovanja moras imeti posebna dovoljenja, najeti vodice ... Problem je v tem, da so v pravem Tibetu v vecini Kitajci, ki veselo sluzijo na racun ljudi, katere so jih sami izgnali. Po vsem kar slisis te res cisto mine, da bi obiskal to dezelo... Vsaj naju je ...

Sva pa v Dharamsali tavala po njihovih templjih, opazovala menihe in srkala vase spokojnost.

Budisticni menih med obracanjem molilnih mlinckov / Monk rotating the prayer wheel

Ko sva bila se v Pakistanu sva spoznala Karla, Avstrijca, ki potuje s starim predelanim gasilnim vozilom. In on je tisti, ki naju je navdusil in preprical, da sva se odlocila narediti naslednjo pot: iti s katerco cez drugi najvisji prevozni prelaz na svetu. Pot se je zacela v Manaliju in je do 500 km oddaljenega Leha trajala stiri dni. Lepo pocasi. Cesta presenetljivo sploh ni bila tako slaba ( v Pakistanu so na ravnini bile veliko bolj obupne ceste) in voznik seveda odlicen. Res, posebne pohvale grejo Janezu, ki je po mojem mnenju postal pravi rally katra voznik.

Sla sva z uzitkom, obcudovala spektakularno pot.

Cudovita narava / beautiful nature

Je ena najlepsih gorskih poti, ki sem jih kdajkoli naredila. Vsi, ki so naju srecali so se le cudili kam rineva s katerco. Ce ne, velja ta pot poseben izziv, se posebaj za motoriste. Veliko ljudi pride v Indijo, si kupi ali sposodi motor znamke Royal Enfield (tisti, ki se spoznate na motorje, ze veste o cem govorim) ter se podajo avanturi naproti.

Se kar je najtezje na tej poti je visinska bolezen. Razlike v nadmorski visini so ogromne in kljub temu da sva se premikala pocasi vsekakor ni macji kaselj spati na 4800 m nadmorske. Pojavi se glavobol, nespecnost, slabost, izguba apetita. A je vredno, ker so obcutki enostavno bili neverjetni, ko sva dosegla prelaz Tanglang in njegovih 5328m. Vav!

Trio Slovenija na drugem najvisjem prevoznem prelazu Tanglang 5328 m /

Second highest world road pass Tanglang 5328 m

Pot naju je pripeljala v pokrajino Ladakh in prestolno mesto Leh. Ljudje pravijo, da to ni prava Indija. Mogoce zato ker so ljudje prevec mirni, prijazni, enostavni. Mogoce zato ker se tukaj pocutis kot v Tibetu. Mogoce zato ker te ljudje ne nadlegujejo. Mogoce ... Indija ima namrec toliko obrazov, da je tezko definirati, kateri je tisti pravi. Vsekakor sem v tem pogledu uzivala.

Nenamerno nama je uspelo priti ravno na otvoritev festivala, tako da sva se zabila v njihovi glasbi, plesu, maskah, obicajih.

Ples mask, Ladakh festival / Mask dance, Ladakh festival

Vse temelji na budisticni veri, ki je tukaj v vecini in kraji so postlani z gompami - budisticnimi samostani.

Stakna gompa, Ladakh

Ker pa je bilo enostavno vse prevec turistov, sva se odlocila, da odrineva od tu. Res je velik sok, ko prides v Indijo iz Pakistana. V Pakistanu srecas res malo popotnikov, tukaj pa nas je ogromno, taksnih in drugacnih. In sva sla...

Proti Srinagarju, ki je velika atrakcija, saj na velikem jezeru Dal bivaju ljudje v raznih colnih, ladjah. Seveda je postalo ze skoraj vse lov na turiste in cene so olala visoke, a sva se eno noc zazibala v ritmu ladje.

Jezero Dal, Srinagar / Dal lake, Srinagar

Od tu pa naju je cakala le se voznja do Delhija z ustavljanjem tu pa tam, na bencinski, v manjsi vasici med domacini ...

Indijo sva sprejela z odprtimi rokami. In vesela sem, da je tako. Pred vstopom v to ogromno gmoto ljudi, se je v meni le porajal dvom kam in kako, a je bil odvec. Ceste so boljse, promet je bil se vedno najhujsi v Lahorju, Pakistan, ljudje so navajeni turistov ... Le nekaj ni in ni po najinem okusu. Hrana. Res, je cisto neokusna in vse kar cutis je priblizno tako, kot ce bi pogrel vodo in vanjo vrgel dve pesti ta hudih feferonov in par zlic karija. Tako da sva cisto navdusena, ce kje vidiva Mc Donald's. Zalostno, a resnicno. In kdor me kockaj pozna, ve, da je hrana v fast food restavracijah zelo nizko na mojem spisku. V Indiji pa je kar na prvem. No, sva pa na severu jedla tibetansko hrano (tako zelo dobro) in sedaj kuhava sama, tako da nama ne bo hudega.

Kava je izpita, CD-ji se menjavajo, blog je dokoncan. Dolzna sem vam le se pojasnilo, kje se nahajam, kje se skriva ta luksuz. Sva v stanovanju Janezovega prijatelja Markota, ki dela kot policist na slovenski ambasadi in moram priznati, da razvajanje v sodobni atmosferi vec kot pase.

Za konec pa: