Vipassana meditacija ...

Imam se za tip cloveka, ki noce ravno nekoga spreminjati ter nekaj vsiljevati. Ja, znam trmoglaviti, a to ne spada v to kategorijo.
Nekaj casa se ukvarjam z razlicnimi nacini meditacije in ni ravno ogromno ljudi s katerimi spregovorim o tem. Zato prosim, da vsi tisti, ki ze zavijate z ocmi in vidite le neko nakladanje, pametovanje, enostavno prenehajte z branjem. Naslednji stavki niso namenjeni posmehu in nesprejemanju, tega imamo ze tako ali tako v zivljenju na vsakem koraku. Zaprite tole okno in se beremo naslednjic!

Odlocila sem se, da napisem nekaj o Vipassani. O meditaciji, kateri sem slisala prvic dve leti nazaj od zelo impulzivne osebe, ki preprica z besedami. Seveda je slo ime meditacije kmalu v pozabo, ostal pa je opis. In pred parimi meseci je ponovno potrkala na vrata. Tokrat preko osebe, ki mi je na tem potovanju ogromno dala in delila ter s katero se srecujem tu pa tam, po manjsih in vecjih nakljucjih.
Vipassane je meditacija. Kako jo izvajati, je znano ze 25 stoletij. Razkril jo je Buda. Kar pa ne pomeni, da je Vipassana budisticno naravnana. Nasprotno! Zavraca vse religije, bogove, simbole, molitve, obicaje ... Ni verbalizacije, ni vizualizacije. Je enostavno to, kar smo. Kar nam omogoca, da zivimo. Dihanje. Pa ne nacin posebnega dihanja. Kje pa, naravni dih. Vse, kar se nam dogaja, naj bo dobro ali slabo, belo ali crno, veselo ali zalostno, se mora zgoditi. Tu ni veliko za narediti, ce zivis moralno zivljenje, je pac v ozadju karma. Je pa ogromnega pomena, kako to sprejmemo. Ali na nas zalost dolgo in mocno vpliva? Se jeza mnozi in bruha v nas, tudi cez par let, ko vidimo cloveka, za katerega menimo, da nam jo je povzrocil? Hrepenimo po lepih dogodkih, ki so se nam dogajali ali se dogajajo drugim? Hmmm ... Potem definitivno, ne bomo srecni. Zadovoljni. Ampak se bomo vrteli in poganjali kolo naprej.

Na takem tecaju se zapres za 10 dni v tisino. Moski in zenske so loceni. Sprejmes, da v tem casu ne bos ubijal (tudi komarji niso nobena izjema in uzivanje mesa). Ne bos lagal. Ne bos bil spolno aktiven. Ne bos spregovoril. Ne bos kradel. Ne bos zauzil kakrsnihkoli strupov (alkohol, cigareti, ostale droge).
In predas se dihanju. Opazujes samo svoje dihanje in obcutke, ki jih dozivljas, drazljaje. Cisto naravno. Opazujes svoje premikanje, svoje bolecine, zgecketanje, srbenje in samo opazujes. Brez reakcije ter razvijanja obcutka, da nekaj sprejemas in ti je vsec ter da nekaj zavracas. Ker ugotovis tisti smisel. Oziroma ta smisel dobi smisel, ker ga dozivljas. Vse ima isto karakteristiko: pojavi se, se spremeni, izgine. Cisto vse. Ziva bitja, obcutki, stvari, objekti ... Zato cim manj navezanosti, ker slej kot prej bo vsaka stvar minila, tako prijetna kot moteca. In cudezno je, kaj dela to spoznanje. Upam le, da ne bo slo prehitro v pozabo v zunanjem svetu.

Vsako jutro te gong zbudi ob 4 zjutraj in do 9.30 zvecer, je glavna stvar spoznavanje sebe. 10 ur resne meditacije in ostanek casa dodatno opazovanje reakcij svojega telesa na razlicne stvari.
In ker je vse tako preprosto za slisati, je seveda tako tezko narediti. Pocasi se napreduje. In tisina pomaga.
Hmmm, kaj vec niti ne bi razpravljala, ker vsak dozivlja po svoje. Ce pa vas kaj vec zanima, je tu naslov http://www.dhamma.org .

Bibip ...

Trobljenje na polno, zmesnjava na cesti in ob cesti, previsoke cene ... Vse to ponuja Bangalore, najvecje mesto juga Indije. Mogoce so zvoki in vonjave se toliko ostrejsi, ker sva slab teden prezivela v naravi. Ja, tudi to je mozno v Indiji.
Odpeketala sva v hribe na okoli 2000m ter se predala zeleni barvi. Kako sem jo pogresala! Sicer ni cisto v isti obliki kot v nasi preljubi Sloveniji, a zadostuje.

Obdal naju je caj, caj, caj ... Kamorkoli pogledas le caj ... Nasla sva se vasico, ki jo turisti se niso odkrili v polnem teku in uzivala ...



Pika na i je bila jasa, ki sva jo po naklucju odkrila. Koscek zelene travice ob jezeru. Sredi turisticne tocke bogatih Indijcev. A ostala sva skrita in prezivela samadva 40 ur. V naravi in brez Indijcev. Nikoli si nisem mislila, da nama bo kaj takega uspelo. A kakor radi recejo: Vse je mogoce, v Indiji!



V Bangalorju sva morala urediti nekaj zadev in v tem 'modernem' mestu zmesnjav, bova naredila se tisto zadnje po cem je Indija znana. Jutri nama odpira vrata center Vipassana. Po desetih dneh tisine vam povem, kako je bilo ...

Tisina na vodi ...

Nahajava se v Kerali, v mestu Kollem. Uspelo nama je pretrgati zacarani krog Rajske plaze ter oditi v preostanku casa za Indijo se naprej. Tu, kjer sva sedaj, je najina najjuznejsa tocka Indije. Do samega konca ter skrajnega juga Indije nama se manjka sicer okoli 100 km, a dolocene stvari si bo potrebno ogledati ob prihodnjem obisku Indije.

Smesno mi je, ker sva ponovno stran od kopice turistov, ki sva jih nenehno srecevala ob morju. Tu je vse se bolj mirno, kar se turizma tice in burno, kar se pristnosti Indije tice.

Ker ura tiktaka, sva se odlocila malo pospesiti ritem premikanja, tako da sva ponovno v polnem teku potovanja... Kar pomeni premikanje iz mesta v mesto po dveh noceh, skakanje naokoli, nekoliko zgodnejse zbujanje in tudi fotoaparat sem ponovno prejela v roke, saj je kar ogromno casa lepo pocival.

In kaj je v Kerali tako posebnega? Vodni kanali ... Nesteto kilometrov vodnih kanalov, ki se vijejo skozi vasice, vecje reke ter jezera.

Pred 15 leti je bil prevoz s colnom edini mozni. Sedaj je zgrajene cesta, ki jo pridno uporabljajo. Le hise, ki se skrivajo globoko v kanalih, so se vedno odvisne od vodnega trasporta.

Najlazji nacin raziskovanja tega zivljenja je vsekakor s colnom.

Bila sem presenecena nad tisino, mirnostjo ... Prijaznostjo ter nevsiljivostjo ...

Sedaj se bova pocasi zacela vracati proti Delhiju, z manjsimi in vecjimi ovinki. :)

Nekje v raju ...

Zadnja dva tedna prezivljam na Rajski plazi. Blizu Gokarne, v Karnataki ... Sistem se je umiril, glava se je sprostila in srce se je otoplilo ...
To je kraj, do katerega se kar namucis, da prides ... Najprej moras spoznati prave ljudi, nato dobiti prave informacije in potem z ruzakom na ramah gres odkrivati in iskati ta kraj ... Pocutila sem se tako kot Leonardo Di Caprio v filmu Beach in tudi vzdusje, ko sem koncno prilezla do tega skrivnostnega kraja, je bilo tako. Skupina ljudi, ki prezivlja svoj cas, nekateri svoje zivljenje, nekoliko oddaljeno od civilizacije. Skupnost, komuna ... Nekaksno rainbow vzdusje nekoliko spremenjeno in pomesano. Glasbeniki, slikarji, izdelovalci skulptur ter nakita, zonglerji, plesalci ... Vse se najde in na prvi pogled je idilicno, a ko si nekaj casa tu in ce ne pades v zacarani krog substanc, ti postane se kako jasno, kaj je iluzija in kje je realnost. Le nekatei mislijo in zivijo obe v enem.
Novo leto sem premeditirala. Nova energija, drugacen prehod iz starega v novo ... Cas je zgubil pomen in polnoc ni bila vec polnoc, ko sem pomislila, da doma v Sloveniji ravno pospravljate v trebuske slastno silvestrovo vecerjo.
Ostaja se dober mesec casa, kljub temu da se zdi, da je le se nekaj dni in imam obcutek, da je potovanja ze konec. In v mene se prikrade tisti nesramni skratek, ki me opominja, da bo treba domov ter skusa zbuditi nekaksno nelagodje... A vsak prihod domov, ki se ga veselim, definitivno v meni zbuja ze zelje po novem ... To je moj zacarani krog.

Tisti del leta je ...

... ki ga ponavadi najraje preskocim. Nakupi, mrzlicno pisanje voscil, neiskren stisk roke ... Brrrr... Letos je drugace.

Okoli mene morje in sonce. Ni daril, ni evforije, je le enostavno cas, ki mineva. In uzivam v njem. Jug Indije mi je prinesel to, kar mi ostala Indija ni dala - mojo rast, sreco ter zadovoljstvo.

Leto se obraca in jaz se obracam na vas:

Posiljam vam tople objeme morja;

veter, ki vam odnese skrbi ...

ter ljudi, ki vam narisejo nasmeh.

Naj vas vsake toliko zbudi pljusk svezine;

ter sem ter tja skocite v neznano ter tvegajte;

lahko vam zazelim le se:

Tiste formalnosti

Ce bi me kdo vprasal, kaj bi naredila, da bi bilo potovati lepse in preprostejse, bi bil moj odgovor v trenutku: 'Ukinila bi vize!'
In me niti najmanj trenutno ne briga, kako so vize dobra stvar in nadzorujejo migracijo itd. Pridobivanje viz je za popotnika definitivno naporno in se ena izmed najdrazjih stvari na celi poti. Sicer sva v desetih dnevih samadva dobila kar tri vize (nepalsko, indijsko ter pakistansko), kar je odlicni rezultat za azijsko birokracijo. Je pa slo kot nic za te papirje po par sto evrov ... Da pa ti gre zraven se ogromno casa, naj niti ne omenjam.
A v vsem tem se naucis nekaj zelo zivljenjskega: biti potrpezljiv. Na zacetku sem popizdevala, se kregala z njimi, barantala za ceno, trmala in trmoglavila, a kaj kmalu ti postane jasno, da te ambasador na visokem stolcku gladko zavrne in ti brez najvecjega problema prepove vhod v izbrano drzavo. In zraven se uziva!
Tako je najbolje se smejati, pridno kimati in ko te ze vec kot ocitno vlecejo za nos, nekoliko povzdvigniti glas. Ja, ta taktika se je do sedaj najbolje obnesla. V Indiji bo potrebno narediti se iransko vizo, potem pa bo vse pripravljeno za na pot domov... Pa ne, da ze pakiram, a za te stvari je res fajn prej poskrbeti.
Torej, se vracava v Indijo. Tretjic. Le kaj mi bo tokrat prinesla? Mir ali nemir? Sreco ali razocaranje? Nasmesek ljudi ali le roko, ki prosi?
Nikoli ne ves, a velika vecina je odvisna ravno od tistega, ki to dozivlja.
Veselim se. Morja in sonca - ceprav bo guzva, ker se bliza novo leto, verjamem, da se bo nasel nekje koticek tudi za naju ... V januarju pa bo sploh najlepse: plaze, plaze, plaze ... Bomo videli, kam naju odnese.

Nekaj je v zraku

Zunaj je tema. Iz zvocnika se slisi napev: 'Vcasih pomislim, kako bi bilo, ce bi nad mano cvetelo drugo nebo in bi me grelo sonce iz druzga sveta in bi bila nekje, kjer me noben ne pozna ...'
Kako so lahko misli nekoga zlahkoto realnost drugega...
Okoli mene so stirje tipi. Stirje Slovenci, no bolje da recem stirje Dolenjci, ki pridno spijo po 'napornem' pikniku. Alkoholni hlapi se mnozijo z vsakim izdihom ...
Tu enostavno zamrzne cas in zabrisejo se vse sledi Indije. Mala Slovenija je tole stanovanjcke in kako sem jo vesela, ko se pripeljem v Delhi.
Birokracija je urejena in ponovno se lahko odpravim v Nepal, kjer je cilj dobiti ponovno indijsko vizo...
In ko sem se takole sprehajala po Delhiju od ambasade do zelezniske s postanki, ki vedno pridejo naproti, sem se ustavila. Sredi Delhija.
Zacutila sem sonce. Pogledam proti nebu, kjer kraljuje le oblak smoga, sonca ni na vidiku ... A da ga cutis, to je pomembno.
Stala sem v vrvezu in ujela utrip. Moje srce je zacelo biti v njihovem ritmu.
V vsej tej sreci, me je presenetila Indija. Kjer sem mislila, da sem docakala vse, kar je mozno ze v teh mesecih. A ko najmanj pricakujes...
Stopim na nepalsko ambasado, kjer sem pred tremi urami oddala prosnjo za vizo. Dobiti vizo za Nepal je nekaj najbolj enostavnega na tej poti. Isti dan zaprosis za njo ter jo tudi dobis.
Janez si zunaj priziga tobak, jaz cakam pri okencu.
Uradnik mi izroci potna lista in rece:' I give you gratis visa.'
Vprasam:' What?'
'Free visa', mi odgovori.
Izbulim oci, stojim pri miru in ga gledam kot gledajo vsi tele Indijci mene:'Why?'
Le nasmehne se.
Cakaj, cakaj, nic v Indiji ni zastonj. Tole nekaj ne stima. V monologu stojim pri okencu in zmoti me moski, ki mi vrne denar za vize.
Ostanem urocena, bezno se zahvalim, zamrmram nekaj o postenosti in se zmedena odpravim.
Zunaj si spustim soncna ocala na oci. Cutim sonce. V ustnice se mi prikrade nasmesek. In nasla sem odgovor. Verjamem si.