Prvic iz Pakistana

Se vedno je pozdrav Salam malekum, le drzava je druga... In to je vec kot obcutno. Iz urejenega Irana v umazan Pakistan. Zal je moje prvo mnenje taksno.
Ceprav priznam, da sva se peljala po Pakistano 600 km cez puscavo in imela obilo sreco, da je dezevalo, pihalo in bilo oblacno. Na ta nacin se je za vsem tem skrilo tistih 45 stopinj v zraku in je bilo znosno, tako da sva se lahko vozila tudi cez dan.

Neverjetno so prijazni policisti, ki so naju cez puscavo non-stop gostili, kuhali okusne pakistanske cajcke (ogromno sladkorja, pravi caj, voda in mleko), delili z nama svojo hrano ter senco, naju zalagali s sadjem in nama celo ponudili prenocisce.

Vceraj zvecer pa sva prisla v Quetto. Najvecje mesto v provinci Balugistana, kjer se nahajava. Okoli pol milijona ljudi, neverjetni kaos, zmesnjava s prometom (tezko se je navadit v guzvi voziti po levi, ker odreagiras se vedno po slovensko), svinjarija za cesto, na cesti ...

Vem, da se ne slisi prijetno in tudi za naju to mesto se ni postalo prijetno. Zvecer je padal dez (zacelo se je monsunsko obdobje), nisva se znasla v mestu, zemljevid je bil vec kot povrsen in vsi hoteli so bili zasedeni ... Koncno nama je le uspelo ob pomoci enega Pakistanca najti najino sobico. Zabubila sva se, stusirala in objela.

Zjutraj sva se napotila na TIC po informacije, ki niso bile nic kaj vzpodbudne ... Za nadaljevanje poti z avtom proti severu, potrebujeva posebno dovoljenje. Danes sva ga cakala in cakala, posiljali so naju iz pisarne v pisarno ... Ura je tekla, cajcki so padali, ljudje so se menjali in po stirih urah so ugotovili, da je prenevarno za naju nadaljevati pot. Povedala sva jima, da je to za naju nesprejemljivo in da bova nadaljevala pot. Kot razlog so navedli nevarnost iz Afganistana, ljudstva, ki zivijo na meji Pakistan - Afganistan, monsunsko vreme, poplava, tajfun, slabe ceste... Po stirih urah se niso mogli spomniti kaj bolj konkretnega!!! Bliskalo se mi je iz oci in ocitno je bilo to dovolj, da se lahko jutri zjutraj oglasiva po pismo, ki nama poda dovoljenje za naprej. A jutri ne bo cakanja - sla bom naravnost v pisarno najvisjega sefa, sedaj vem, kje je. :)
In tako nama je sel dan. Cel dan cakas in nic ne naredis. Oh, ta birokracija...

Pa se par besed o Pakistanu, ki je na tej poti prva nova drzava zame.
Razdeljena je na vec provinc v katerih skupaj prebiva okoli 160 milijonov ljudi. Pakistan velja za eno izmed drzav, kjer se rast prebivalcev najhitreje visa.
Glavno mesto je Islamabad, ki se nahaj na severu. Denarna enota je pakistanski rupij, za 1 evro dobis 82 PR. Hoteli za dva stanejo okoli 250 PR, saj je trenutno najvisja sezona.
Hrana je poceni: prigrizki za 10 PR, obroki od 50 PR naprej ...
1 L bencina stane 52 PR, tisti ki pa je presvercan iz Irana je 42 PR.
Uradni jezik je ordu, vendar ga razume le 10 % Pakistancev, imajo namrec okoli 24 razlicnih jezikov in kar cez 300 dialektov.

To so tehnicni podatki. Kaj vec o samih ljudeh in drzavi mi se ni uspelo razbrati iz dogodivscin razen to, da so policisti neverjetno OK, ljudje prijazni, sama mesta pa bolj podobna ze Tajski (po onesnazenosti, umazaniji, prometu) kot pa Iranu. Tu se zacne pravi VZHOD. Vse vec je beracov. Zenske so se vedno zakrite, a veliko bolj pisano oblecene kot v Iranu in tu pa tam se opazi tudi kaksno razkrito. Kar se tice moje 'uniforme' : ta se vedno ostaja enaka kot v Iranu (dolge hlace, dolgi rokavi, ruta na glavi).

Sama cakam, da prideva se iz naslednjega mesta na seznamu (Peshawar) ven in se koncno napotiva na pravi sever, v naravo med ljudstva. Vem, da bom tam lahko zadihala.
S taksnimi in drugacnimi dovoljenji ali brez.


DODANO 27. junija

Danes sva dobila dovoljenja, da lahko nadaljujeva pot proti severu. Sicer po nekoliko daljsi poti in slabsih cestah, a bila naj bi varna. Za vse tiste, ki spremljate novice po svetu in veste, da je v Pakistanu monsun ter vecje poplave ter celo smrtne zrtve: naj vas ne skrbi. Vecina od teh novic se je zgodilo na jugu, v Karachiju, tako da nisva v centru monsuna. Midva ga le obcutiva kot dez zvecer in zjutraj, ter cez dan oblacnost in soparo. Na severu baje se tega ni in je vreme prav prijetno hladno.
A in se en podatek, ki sva ga dobila danes. Me ne cudi, da je najin prvi vtis o Quetti bil dokaj slab in umazan, ker naj bi bila drugo najbolj onesnazeno mesto na svetu takoj za Mexicom city. (ne vem, ce drzi - tako pravijo domacini, vsekakor pa je onesnazenost prisotna in vec kot opazna, ko dez iz kanalizacije privlece na ceste, plocnike taksne in drugacne cloveske odpadke).
Gremo na sever ...

Life is like a dance, you got to take your chance ...

OK, you haven't heard from me in English for a while. We are in Iran, just cruising by. Overland traveling. This time in Iran we only went to province Azerbaijan which is really nice and green. We continued our way all long the Caspian sea/lake beach and turned to Tehran. Here the heat started. So we rushed through Yazd, Bam and arrived as quick as possible to Zahedan where we made our visa for Pakistan. We had a lot of luck to get one because half year ago they stopped issuing visas for tourists at this place and we should returned back 1500 km to Tehran, where is Pakistanian embassy. But fortunately the consulate was one time in Slovenia and he had good experiences with our country. So one call that I made to Tehran to our embassy, was enough to get visa. I guess the Allah is on our side! So now we have to cross 700 km more of the desert. It is quiet a big peace for us and our car, but i am sure we will manage it.


Se na kratko : sva blizu meje s Pakistanom in z veliko srece ter nekoliko manj pameti dobila vizo za Pakistan, tako da je naslednji mesec ze oddan za to drzavo.Se nasvet: ce potujete, NUJNO, preverite tik pred odhodom, ce na konzulatih in ambasadah, kjer mislite dobiti vizo v tujini, se izdajajo vize za turiste. Tudi lonely planet nima vcasih najnovejsih podatkov.Toliko z obmejnega Zahedana. Osamljeno mesto sredi puscave.

Hot in the city..

Hot, hot, hot ... Vrocina me obliva z vseh strani. Klima v centralnem Iranu je preprosto vroca. Okoli 40 stopinj in pripeka ...
Sva v Yazdu, kjer sva se ostavila za eno noc. Da se stusirava, naspiva, najeva v najboljsi restavraciji v celem Iranu, opereva cote in predvsem zato, da se nekoliko privadiva te vrocine. Midva in katrca. Ker nama je ze skoraj zakuhala v tej vrocini. Tako sva se odlocila, da se voziva ponoci, ko se da dihat in ko voda v kilerju ne vre. Res, voda za hlajenje v katrci nama je zavrela od vrocine ...
Tako da se premikamo pocasi in varno.
Moram reci, da sem nadvse vesela, da sem si ta del Iran in ta mesta, ki so nadve cudovita ter mogocna, ze podrobno ogledala leto in pol nazaj, ker zdaj je nemogoce oziroma se zna zgoditi, da se samo zgrudis na tla od vrocine.
Se najbolj presenetljivo je to, da jo tudi domacini slabo prenasajo. Zjutri so trgovine odprte do kakih 10h, nato so zaprte do 17h in do vecera ponovno odprte. Vmes pa spijo, pijejo cajcke, kadijo ...
Se vedno pa se mi najbolj smilijo zenske, ki so oblecene v crno in se dodatno zavite v crne cadorje - nesprejemljivo in nehumano! Kaj vse dela vera! In dejansko ljudje verjamejo, da je tako prav ... Se mnogo mnogo casa bo preteklo, da se bo zacela antirevolucija danasnji in da se bo miselnost teh ljudi spremenila se mnogo vec. Ko ti zdrava pamet in kmecka logika govorita, da ga ni Boga ali Alaha ali Bude na tem svetu, ki bi zapovedal, da v najvecji vrocini skoraj rines v samomor, ce hodis tako oblecen po cesti - vrocina je namrec naravnost ubijalska.
Je pa tako, da so ljudje do turistov se vedno neverjetno prijazni in zelo malokrat videjo v tebi le denar. Z veseljem te gostijo in ti ustrezejo, ce le morejo ali znajo. In v veliko cast jim je, da sprejmes njihovo ponudbo.
Ko takole malo hodis okoli po mestih, ki so atraktivna za turiste, spoznas tudi veliko ljudi, ki odkrivajo svet. Zanimivo je deleti izkusnje, skuhati kaksno slovensko kavico, poklepetati in obcudovati en drugega v podvigih. Tako najdes mlade nadobudne popotnike, ki se zgubljajo in iscejo po svetu ze celo leto in se ne vidijo konec svojega popotovanja, kot starejso zensko, ki potuje sama z dobro vero v ljudi in nasmehom, ki te spominja na varnost pri materi, kot tudi upokojenski par, ki je svoj sparovcek spraznil in si kupil kombi ter sel proti vzhodu... Zanimivo in fascinantno ter prav vsak ti da koscek necesa, da je pot, ki jo ustvarjas, se bolj popolna in tista ta prava.

Danes zvecer, ko sonce zaide in se vrocina nekoliko poleze, kreneva naprej proti Zahedanu, kjer upava na dobro resitev za najino pot naprej. Kaj vec o tem pa naslednjic ...

P.S. Zemljevid (na koncu strani je link) je obnovljen.

Salam mulekum!

Iran je tukaj in midva sva smuknila vanj, z nekaj problemi pri vizi in se nekaj vec na meji. Trdili so, da cez njihov mejni prehod se ni sel noben slovenski avto in da mogoce to sploh ni mozno... In smo cakali... Eno uro. Dve uri. Nato so se odlocili, da bodo toliko dobri, da naju spustijo cez s karneto (ja, zakaj sva jo pa nabavila in pustila v Sloveniji 150 evrov?!). In smo sli vsi trije lepo cez s polno glavo birokracije in nasmehom na obrazu, ker tukaj 1 liter bencina stane 1000 rialov, kar je okoli 10 centov. :) V Turciji sva zapravila mnogo prevec, kot nama dopusca budget, a kaj ko je skoraj vse pobrala katrca in le malo midva. Tukaj pa se lazjega srca vozimo okoli ...:)Obstaja le ena finta, da se iranska vlada spomnila uvesti kartice, ki ti dopuscajo le nekaj litrov bencina na dan in kartice turisti seveda ne moremo dobiti. Tako se zapeljeva na bencinsko in cakava dokler nama nekdo ne ponudi svoje kartice. Kar pa se tice ustrezljivosti in gostoljubosti res nimam kaj za pripomniti. Skusajo ti pomagati, ustreci kakor vejo in znajo. Nosijo nama hrano, naju snemajo s kamero kot najvecje zvezde, vabijo na kosilo, nudijo prenocisca... Vcasih jim je le tezko razloziti, da bi rada kako urico prezivela v miru in samadva. To je bolj nemogoce.

Prvic sva v Iranu obiskala le vecinoma mesta, tako da sva se jih nauzila. Tokrat sva ubrala drugo pot. Na severu ob meji z Azerbaijanom, okoli mesta Jolfa in reke Aras, proti vzhodu sva se

Babak trdnjava, Azerbaijan / Babak fort, Azerbaijan

vstavila se na Babak trdnjavi in nadaljevala pot ob Kaspijskemu morju/jezeru - ne morejo se odlociti ali je eno ali drugo, definitivno je le naslednje:
- da je onesnazeno
- da je polno nafte, olj itd. ter predstavlja Iranu pravo bogastvo
- je tukaj okoli edini koscek zelenja v Iranu in vsakem najmanjsem gozdicku pravijo ze 'jungel'. :)
- da je kopanje otezeno, ker je morje onesnazeno in predvsem zato, ker bi mogla v celotni iranski opremi (ruta na glavi, dolge hlace, dolga majica cez pas in rit) v vodo.

Kaspijsko morje / Caspian sea

Ta predel je manj turisticen, tako da sva vcasih prava atrakcija za domacine in se le smejemo, ker zal Iranci ne razumejo tako dobro moje farsi govorice, kot so Turki mojo turscino.

Kar s tice katrce, se dobro drzi. V Iranu so slizmigavci (flasher), tako da smo ga danes zamenjali. Promet postaja cedalje manj 'pravilen' in cedalje bolj adrenalinski - predvsem v mestih.

Internetna povezava je tukaj slaba, tako da je to najvec, kar vam lahko ponudim. Slike, zal, ne morem objaviti.

P.S. Slike objavljene 21. junija.

Pozdrav z morja, kjer vrocine ne manjka.

Se vedno Erzurum ...

Se smo tukaj... V Turciji, ki naju nikakor noce spustiti iz svojih rok ...

Tako da se vedno cakava in ko prideva na ambasado, dobiva odgovor: afternoon! Popoldan ... Ja, ja, popoldan - le dobro bi bilo vedeti kateri popoldan! Mogoce danasnjı? Jutri? Pojutrisnjem? Ali cez en teden popoldan? Pustimo se presenetiti ...

Se pa nama vsekakor ni slabo godilo te dni ... Prejsnjic sem omenila Nurija. Njegova druzina naju je gostila te dni. İma precudovito zeno in sest hcerk.

Najstarejsa jih ima 20, najmlajsa 3 leta. Tako da je bilo zelo pestro v tej kurdski vasici. Tukaj na vzhodu Turcije so vecinoma le Kurdi. Nahajajo se tudi v İranu, Armeniji, Sirijı, İraku ... Okoli 20 milijonov ljudi, ki so brez svoje drzave, brez uradno priznanega jezika, kulture, tradicije ... So cudoviti ljudje, ki te sprejmejo odprtih rok in te nocejo in nocejo spustiti iz svojega objema ...

Dnevi jim potekajo tako, da se zene in otroci zberejo na dvoriscu, se podijo, igrajo, pazijo na zivino, kaj preprostega skuhajo, cajckajo z veliko sladkorja (tudi mali otroci pijejo pravi caj)... Najstarejsa hcerka, ki se vedno zivi doma (v nasem primeru je bila stara 12 let) skrbi prakticno za celo druzino ...

V solo hodijo tu pa tam - veckrat ne, kot ja, kljub obveznosti, a le ta poteka v turskem jeziku,kurdski izumira ...

Ucila sva jih anglescine, slovenskih pesmi, izstevank, plesov ... Dnevi so minevali in odlocila sva se, da je cas za odhod nazaj v Erzurum, kjer sva ponovno dobila odgovor: afternoon. Tako da cakava na ´afternoon´ ...

Mi pa tudi tokrat ni uspelo pobegniti sindromu treh tednov. Tudi na tem potovanju sem po treh tednih lazje zbolela: motnje v prebavi, vrocina, bolecine ... A se mi je z vinskim kisom, domacim cajckem in mrzlimi obkladki uspelo zmaziti v dobrem dnevu. Lepo je imeti ob sebi v takih trenutkih nekoga, ki te crklja. Hvala Janez!

V redu, bliza se ´afternoon´, tako da greva pocasi na ambasado.

Upam, da bom naslednjic ze lahko v pozdravu napisala Salam malekum!

Cakajoc na vizo ...

Smo spet tam kjer ni muh. :) Nahajava se v Erzurumu in danes sva zvedela, da Iran postaja spet bolj neprijazen za turiste. V tem smislu da je potrebno za vizo cakati 10 dnı!!!! Kar je ogromno in mnogo prevec ... İn povrh vsega se v taksnem mestu, kjer te ljudje na ulici grdo gledajo, kjer ni nic za delat ...
A sreca v nesreci je ta, da se da s podkupninami dobiti vizo v 3 dneh. Nesreca je ta, da usluga stane 100 dolarjev na osebo. Ostane nama se cakanje in le upava, da bo odobrena ...
V tem casu pa sva spoznala prijaznega mozakarja, ki govori anglesko, je vodic in sodeluje s turisticno agencijo Oskar v Sloveniji. Povedal nama je za prijeten kraj, le malo oddaljen od tu, kjer bova v naravi prezivela ta cas. Nisva se cisto obupala s temi 10 dnevi, tako da bova na vsake toliko hodila teziti na konzulat za vizo. İn shalah!

Te dni bova vzela za pocitek po 4500 prevozenih kilometrih. Voznja je ze malo divja, luknje na cestah so cedalje vecje in pogostejse ... Predpisi so za to, da se krsijo - tega se definitivno Turki drzijo (prehitevanje cez dvojno crto, prehitevanje po desni strani, voznja v rdeco, trobljenje ... )Janez se je ze kar navadil turske voznje, jaz pa se se bolj starokopitno drzim nasih nacel in pravil.

Je pa to vse kar sva dozivela v Turciji, v Kapadokiji sva si se ogledala podzemno mesto in kanjon cerkvic. Sedaj pa si le zeliva iti naprej, v İran.
Pot, ki sva jo naredila sem vrisala v zemljevid, tako da je zemljevid obnovljen in si ga lahko ogledata.

Drzite pesti, da bo viza odobrena in to cimprej!

Pozdrav ...


Hi, my friends! From İzmir we want to the sea wıth few stops - you can see pfotos in previous post. Now we had seen everything in Turkey that we planed (or even more). We are in Erzurum waiting for vısa for İran. We have to wait for ten days, what is really a long time and we are not in the best place/town to stay so long. But we hope for the best. :) Wıth optimisem.

The map is also updated, so you can look up where we were.
Bye...

Prava Turcija ... Real Turkey!

Cas za internet.

Iz Izmira je pot sla v Pamukkale, to je bombazni grad v prevodu.
PAMUKKALE

Ker je to ena izmed najvecjih cudes v Turciji, je temu primerno tudi obiskana. Najboljsi recept za to, da se ne jezis med mnozico turistov, je : da vstanes ob petih zjutraj, se pretihotapis v bele apnencaste bazencke in uzivas sam v belini apnenca in modrini tople vode.
Neverjetno lepa izkusnja je bila to zame v primerjavi s tisto, ki sem jo dozivela stiri leta nazaj ob prvem obisku Pamukkal.

Res so lepe in mogocne, a zal so jih Turki zaradi turistov v preteklosti unicili kar precej, predvsem pa pogrsali. Na vrhu so zgradili hotele, zajezdili termalno vodo za bazencke in kanalizacijo speljali po belini navzdol v dolino. Kar je sledilo, si lahko predstavljate.
Nekaj let nazaj so se spametovali in hotele podrli, a rumeni fleki kanalizacije in pomankanje termalne vode, je se vedno vidno.

Od tu sva se podala proti morju vsa vesela, ker sva ob zgodnjem obisku prisparala 10 TRL. Veselje je kmalu minilo, ko sva pobrala zebelj in predrla gumo. In ne boste verjeli koliko stane flikanje gume - natanko 10 TRL. Pa naj se kdo rece, da se ti vse ne vrne! :)

Na vrsto je prislo morje. Polno turizma, hoteli, ki se vlecejo po 100 km ob obali in vse pozidano. Katastrofa z mojega vidika za to prelepo morje, ki jim je bilo podarjeno.
Kar hitro sva jo pobrisla v Olimpus, starodavno mestece od katerega so ostale le se razvelina. Je pa nekaj nadvse zaniminega tukaj: hisice na drevesu.

HISICA NA DREVESU V OLIMPUSU

In vse je v reggae stilu: glasba, ljudje, premikanje, ritem ... Tako sva si prvic privoscila spanje izven katerce, seveda v svoji hisici na drevesu.

Pot naju je nato vodila mimo turizma na tone Antalya, Alanya ... Se in se kilometrov in vsa obala pozidana ... In se nekaj ZELO neprijetnega je bilo tukaj: mali, suhi in veliki ter debeli. Komarji namrec. Tako so naju popikali, da sem v parih minutah zlahka nastela po 100 pikov na vsakem. Res se ti zacne mesati, ko ne mores spat in ti mali hudicki pridejo prav cez vsako najmanjso luknjico: tudi cez tiste na sotoru, ki so zracenje.
Naredila sva le postanke za prespat in kratek obisk anticnih razvalin Side.

SIDE

Hvala bogu sva odhitela naprej ... V neturizem, v nepozidano, v modro svobodo.

Tu se je zame prvic na tem potovanju zacela prava Turcija. Pravi ljudje s svojo gostoljubnostjo in radovednostjo. Ko ti ni treba glihati in cinkati v nedogled, ampak ti ze sprve poda posteno ceno. In tu se je zacelo sadje v izobilju: cesnje, jagode, marelice, lubenice, banane - vse to Turki gojijo ob obali in vse to je romalo v najina trebuscka. Njami ...

Ce ne pa : ziviva od okusnih paradiznikov, sira (paynir), ki je podoben feta siru, oliv, cebat in cebule za razkuzit. :) Res tako slastne solate si pripravljava ...

Iz morja pa naprej v hribe, ovinke za polnimi kamioni sadja in zelenjave, ki so pridno izgubljali paradiznike, midva pa sva jih se bolj pridno pobirala. In ze je bila vecerja tukaj.

Cesta in prevozeni kilometri so se nabirali in pred nama je zrasla Kapadokija.

KAPADOKIJA

Skalnata pokrajina, ki je nastala s pomocjo narave:vetra in dezja. Vulkanska podlaga se je tako oblikovala v prelepe stozce v katerih se sedaj zivijo ponekod ljudje, vecina jih je praznih, tretji pa so predelani v hotele za turiste.


Prvi pa so bili tukaj Kristjani, ki so v to pokrajino vdolbli svoje domove in se v njih tako skrili pred Turki.


Tudi midva sva si najela najino jamo. :)
Sva namrec v Goreme, majhnem mestecu v Kapadokiji. Nacrt za naprej? Ugotovila sva, da sva spustila nekaj stvari, ki se nahajajo zelo blizu, tako da se bova vrnila par kilometrov in si ogledala se podzemno mesto in dolino, kanjon cerkva.

Gule gule!