Bibip ...

Trobljenje na polno, zmesnjava na cesti in ob cesti, previsoke cene ... Vse to ponuja Bangalore, najvecje mesto juga Indije. Mogoce so zvoki in vonjave se toliko ostrejsi, ker sva slab teden prezivela v naravi. Ja, tudi to je mozno v Indiji.
Odpeketala sva v hribe na okoli 2000m ter se predala zeleni barvi. Kako sem jo pogresala! Sicer ni cisto v isti obliki kot v nasi preljubi Sloveniji, a zadostuje.

Obdal naju je caj, caj, caj ... Kamorkoli pogledas le caj ... Nasla sva se vasico, ki jo turisti se niso odkrili v polnem teku in uzivala ...



Pika na i je bila jasa, ki sva jo po naklucju odkrila. Koscek zelene travice ob jezeru. Sredi turisticne tocke bogatih Indijcev. A ostala sva skrita in prezivela samadva 40 ur. V naravi in brez Indijcev. Nikoli si nisem mislila, da nama bo kaj takega uspelo. A kakor radi recejo: Vse je mogoce, v Indiji!



V Bangalorju sva morala urediti nekaj zadev in v tem 'modernem' mestu zmesnjav, bova naredila se tisto zadnje po cem je Indija znana. Jutri nama odpira vrata center Vipassana. Po desetih dneh tisine vam povem, kako je bilo ...

Tisina na vodi ...

Nahajava se v Kerali, v mestu Kollem. Uspelo nama je pretrgati zacarani krog Rajske plaze ter oditi v preostanku casa za Indijo se naprej. Tu, kjer sva sedaj, je najina najjuznejsa tocka Indije. Do samega konca ter skrajnega juga Indije nama se manjka sicer okoli 100 km, a dolocene stvari si bo potrebno ogledati ob prihodnjem obisku Indije.

Smesno mi je, ker sva ponovno stran od kopice turistov, ki sva jih nenehno srecevala ob morju. Tu je vse se bolj mirno, kar se turizma tice in burno, kar se pristnosti Indije tice.

Ker ura tiktaka, sva se odlocila malo pospesiti ritem premikanja, tako da sva ponovno v polnem teku potovanja... Kar pomeni premikanje iz mesta v mesto po dveh noceh, skakanje naokoli, nekoliko zgodnejse zbujanje in tudi fotoaparat sem ponovno prejela v roke, saj je kar ogromno casa lepo pocival.

In kaj je v Kerali tako posebnega? Vodni kanali ... Nesteto kilometrov vodnih kanalov, ki se vijejo skozi vasice, vecje reke ter jezera.

Pred 15 leti je bil prevoz s colnom edini mozni. Sedaj je zgrajene cesta, ki jo pridno uporabljajo. Le hise, ki se skrivajo globoko v kanalih, so se vedno odvisne od vodnega trasporta.

Najlazji nacin raziskovanja tega zivljenja je vsekakor s colnom.

Bila sem presenecena nad tisino, mirnostjo ... Prijaznostjo ter nevsiljivostjo ...

Sedaj se bova pocasi zacela vracati proti Delhiju, z manjsimi in vecjimi ovinki. :)

Nekje v raju ...

Zadnja dva tedna prezivljam na Rajski plazi. Blizu Gokarne, v Karnataki ... Sistem se je umiril, glava se je sprostila in srce se je otoplilo ...
To je kraj, do katerega se kar namucis, da prides ... Najprej moras spoznati prave ljudi, nato dobiti prave informacije in potem z ruzakom na ramah gres odkrivati in iskati ta kraj ... Pocutila sem se tako kot Leonardo Di Caprio v filmu Beach in tudi vzdusje, ko sem koncno prilezla do tega skrivnostnega kraja, je bilo tako. Skupina ljudi, ki prezivlja svoj cas, nekateri svoje zivljenje, nekoliko oddaljeno od civilizacije. Skupnost, komuna ... Nekaksno rainbow vzdusje nekoliko spremenjeno in pomesano. Glasbeniki, slikarji, izdelovalci skulptur ter nakita, zonglerji, plesalci ... Vse se najde in na prvi pogled je idilicno, a ko si nekaj casa tu in ce ne pades v zacarani krog substanc, ti postane se kako jasno, kaj je iluzija in kje je realnost. Le nekatei mislijo in zivijo obe v enem.
Novo leto sem premeditirala. Nova energija, drugacen prehod iz starega v novo ... Cas je zgubil pomen in polnoc ni bila vec polnoc, ko sem pomislila, da doma v Sloveniji ravno pospravljate v trebuske slastno silvestrovo vecerjo.
Ostaja se dober mesec casa, kljub temu da se zdi, da je le se nekaj dni in imam obcutek, da je potovanja ze konec. In v mene se prikrade tisti nesramni skratek, ki me opominja, da bo treba domov ter skusa zbuditi nekaksno nelagodje... A vsak prihod domov, ki se ga veselim, definitivno v meni zbuja ze zelje po novem ... To je moj zacarani krog.

Tisti del leta je ...

... ki ga ponavadi najraje preskocim. Nakupi, mrzlicno pisanje voscil, neiskren stisk roke ... Brrrr... Letos je drugace.

Okoli mene morje in sonce. Ni daril, ni evforije, je le enostavno cas, ki mineva. In uzivam v njem. Jug Indije mi je prinesel to, kar mi ostala Indija ni dala - mojo rast, sreco ter zadovoljstvo.

Leto se obraca in jaz se obracam na vas:

Posiljam vam tople objeme morja;

veter, ki vam odnese skrbi ...

ter ljudi, ki vam narisejo nasmeh.

Naj vas vsake toliko zbudi pljusk svezine;

ter sem ter tja skocite v neznano ter tvegajte;

lahko vam zazelim le se:

Tiste formalnosti

Ce bi me kdo vprasal, kaj bi naredila, da bi bilo potovati lepse in preprostejse, bi bil moj odgovor v trenutku: 'Ukinila bi vize!'
In me niti najmanj trenutno ne briga, kako so vize dobra stvar in nadzorujejo migracijo itd. Pridobivanje viz je za popotnika definitivno naporno in se ena izmed najdrazjih stvari na celi poti. Sicer sva v desetih dnevih samadva dobila kar tri vize (nepalsko, indijsko ter pakistansko), kar je odlicni rezultat za azijsko birokracijo. Je pa slo kot nic za te papirje po par sto evrov ... Da pa ti gre zraven se ogromno casa, naj niti ne omenjam.
A v vsem tem se naucis nekaj zelo zivljenjskega: biti potrpezljiv. Na zacetku sem popizdevala, se kregala z njimi, barantala za ceno, trmala in trmoglavila, a kaj kmalu ti postane jasno, da te ambasador na visokem stolcku gladko zavrne in ti brez najvecjega problema prepove vhod v izbrano drzavo. In zraven se uziva!
Tako je najbolje se smejati, pridno kimati in ko te ze vec kot ocitno vlecejo za nos, nekoliko povzdvigniti glas. Ja, ta taktika se je do sedaj najbolje obnesla. V Indiji bo potrebno narediti se iransko vizo, potem pa bo vse pripravljeno za na pot domov... Pa ne, da ze pakiram, a za te stvari je res fajn prej poskrbeti.
Torej, se vracava v Indijo. Tretjic. Le kaj mi bo tokrat prinesla? Mir ali nemir? Sreco ali razocaranje? Nasmesek ljudi ali le roko, ki prosi?
Nikoli ne ves, a velika vecina je odvisna ravno od tistega, ki to dozivlja.
Veselim se. Morja in sonca - ceprav bo guzva, ker se bliza novo leto, verjamem, da se bo nasel nekje koticek tudi za naju ... V januarju pa bo sploh najlepse: plaze, plaze, plaze ... Bomo videli, kam naju odnese.

Nekaj je v zraku

Zunaj je tema. Iz zvocnika se slisi napev: 'Vcasih pomislim, kako bi bilo, ce bi nad mano cvetelo drugo nebo in bi me grelo sonce iz druzga sveta in bi bila nekje, kjer me noben ne pozna ...'
Kako so lahko misli nekoga zlahkoto realnost drugega...
Okoli mene so stirje tipi. Stirje Slovenci, no bolje da recem stirje Dolenjci, ki pridno spijo po 'napornem' pikniku. Alkoholni hlapi se mnozijo z vsakim izdihom ...
Tu enostavno zamrzne cas in zabrisejo se vse sledi Indije. Mala Slovenija je tole stanovanjcke in kako sem jo vesela, ko se pripeljem v Delhi.
Birokracija je urejena in ponovno se lahko odpravim v Nepal, kjer je cilj dobiti ponovno indijsko vizo...
In ko sem se takole sprehajala po Delhiju od ambasade do zelezniske s postanki, ki vedno pridejo naproti, sem se ustavila. Sredi Delhija.
Zacutila sem sonce. Pogledam proti nebu, kjer kraljuje le oblak smoga, sonca ni na vidiku ... A da ga cutis, to je pomembno.
Stala sem v vrvezu in ujela utrip. Moje srce je zacelo biti v njihovem ritmu.
V vsej tej sreci, me je presenetila Indija. Kjer sem mislila, da sem docakala vse, kar je mozno ze v teh mesecih. A ko najmanj pricakujes...
Stopim na nepalsko ambasado, kjer sem pred tremi urami oddala prosnjo za vizo. Dobiti vizo za Nepal je nekaj najbolj enostavnega na tej poti. Isti dan zaprosis za njo ter jo tudi dobis.
Janez si zunaj priziga tobak, jaz cakam pri okencu.
Uradnik mi izroci potna lista in rece:' I give you gratis visa.'
Vprasam:' What?'
'Free visa', mi odgovori.
Izbulim oci, stojim pri miru in ga gledam kot gledajo vsi tele Indijci mene:'Why?'
Le nasmehne se.
Cakaj, cakaj, nic v Indiji ni zastonj. Tole nekaj ne stima. V monologu stojim pri okencu in zmoti me moski, ki mi vrne denar za vize.
Ostanem urocena, bezno se zahvalim, zamrmram nekaj o postenosti in se zmedena odpravim.
Zunaj si spustim soncna ocala na oci. Cutim sonce. V ustnice se mi prikrade nasmesek. In nasla sem odgovor. Verjamem si.

Prozornost

'Jebemu boga! Mamo ti nabijem u dupe!' ' Kreten! Preklet idiot!'
Ponovno cel dan v avtu. Na indijskih cestih. Kroziva po Rajasthanu ...
'Pazi!'
'Pa picka mu materna, bog ne dej, da bi pogledu, ko pridrvi s stranske na glavno!'
Nabirava kilometre. Ponovno jih je 3000 vec. Indija in njene gromozanske razdalje so mi postale blizu. 500km mi predstavlja skoraj enako kot ce se doma pes odpravim od doma cez most v knjiznico. Kako majhna je ta nasa Slovenija. In kako zelena ... Oh, ti zelena, kako te pogresam ...
'Lej ga, lej ga, kaskaderja! Pa ne bos se mi vrinu, pa ni sans! Ko te jebe.'
'Dej, se vstavma malo. Moram it lulat.'
'Ja, lej v senci.'
Medtem, ko iscem vsaj priblizno zavetisce za opravljanje male potrebe, si Janez zvija tobak. Prilezem nazaj do avta. Seveda ze pet ljudi stoji zraven. Kot vedno. Dva gledata kot cuka v mene, dva v Janeza, eden stika okoli katrce. Nato zamenjajo pozicije. Ko jih imam dovolj, jih pozdravim: 'Namaste!'
'Namaste sir, namaste!'
Ja, na tem potovanju sem vse od mistra do sira, samo madam je zelo redko.
Vprasa neki v hindu jeziku, povem mu, da ne razumem. Pocepnejo in bulijo naprej ...
Zacnem nositi vse potrebno za kosilo: paradiznik, paprika, malancani, riz ... Zacneva kuhati. Se vedno so zraven. Dva sta odsla. Prideta nazaj z novimi desetimi. Eden zna minimalno anglesko ... In so tu tista vedno prisotna vprasanja.
'What is your name sir?'
Hmmm, kako bi mi bilo pa lahko ime danes:'Tralala'.
'Aaaaa, good, good, sir. Your country sir?'
Uf, moja drzavica je tako dalec, tako dalec, da niti nisem vec prepricana, da obstaja.
Kosilo je kuhano. Nakazem naj grejo. Nic, cepijo dalje. Poskusim se enkrat. Bulijo se bolj. Res ne mislim jesti ob spremstvu dvajsetih Indijcev. Povem po hindijsko:'Celo!' Ajde, gremo ... Vstanejo. Se parkrat je treba zakricati in se premaknejo. Zakaj moram vedno biti agresivna? Zakaj se moram vedno razjeziti na njih, da vsaj malo skapirajo kaj in kako? Zakaj ...
'Sir, gift?' se zaslisi iz grmovja?
'Mars cigani grdi! Boljs si oblecen kot jaz, pa me tlele fehtas! Mars, da te ne brcnem v rit, pa bo to moj gift!!!'
Jeva, pojeva, pomijeva. Vmes se tole ponovi se parkrat. Vse vec in vec ljudi. Vedno poskusiva zlepa, a ne gre. Ne gre. Vcasih res vec ne vem, ali res ne razumejo in so res tako neumni (se opravicujem za izbor besede, a je edina, ki jih opise) ali se delajo, da ne razumejo?
Postane temno, katrco prstimava za spanje. Samadva se stejeva zvezde na nebu. Iz tisine nastaja hrup. Bliza se skupina ljudi. Svetijo nama z reflektorji, svetilkami, stikajo okoli ... Koliko jih je? 20,30? Ne, ne vec jih je. Najmanj 50. Pa kaj jim je? Pa kaj ne razumejo? Samo hodijo okoli, svetijo v naju, se plazijo okoli katrce in ne bu ne mu ne izjavijo. Vre mi v glavi. Cakam. Vre vedno bolj. Zavrelo je. Busim! Kricim na njih, jih sprasujem, kaj je z njimi, kaj ne razumejo? Kaj bi radi? Naj dajo mir! Da sem samo clovek kot so oni in nobena opica, ki bi jo bilo potrebno hodit gledat! Le malo se umaknejo ...
Cez dve minuti je isto, le se vec ljudi...
Janezu se strga, kot medved zarjove in stece proti njim. In Indijci bezijo. Bezi 50 ljudi! In Janez nori za njimi!
To je pomagalo, da sva dobila 8 ur mira.
Zjutraj je ponovno isto. Ne, ne potegne jim. Vedno isti in isti ljudje. Vedno iste in iste situacije, ki jih ne morem vec pozirati. Ne prenasam agresije, ki jo moram zganjati okoli. Ubijam z ocmi. Ne vem vec kako maj dosezem tisti notranji mir v sebi. In vse to je naporno, tako zelo naporno.

Indija je bila zame velika zelja. Velik tabu. Toliko napisanega o tej dezeli in toliko prebranega z moje strani. Overland. Sanjala sem o tem toliko casa in v mislih oblikovala ideje. Zelja je bila iti z vozilom. Zelja je bila spoznati nekoga, s katerim bi bila ta pot mozna. Zgodilo se je oboje. Ideja je dozorela, vsi prihranski parih let so vlozeni. Vse za izpolnitev sanj ter dokazati, da lahko izpolnis sanje, kar mi toliko ljudi vseskozi trobi, da ne gre. Da mora biti tisti delovni vsakdanjik, da moramo jamrati, kako ne maramo svojega dela in da so sanje zato, da se sanjajo ter ne zivijo. Ne maram teh stereotipov. Ter vedno verjamem, da je pot, da je nacin ... In vcasih ga res ni, oziroma se ne upamo dlje spustiti. Vse je odvisno od tega koliko si dovolimo. A kaj, ko smo v sebi, globoko v sebi, vedno strahopetci in toliko lazje je najti kup izgovorov kot pa dejansko kaj narediti. Kako dobro nam je vse to znano.
Pol leta nazaj sva odsla. Drzave se spreminjajo, ljudje se menjajo, nevarnost je, nevarnosti ni ... Docakala sem tudi Indijo. Sveto drzavo. Obljubljeno drzavo. Zemljo na kateri je vzklilo toliko religij, toliko nacinov meditacij, toliko notranjosti, toliko odkrivanja ...
Vsa ta energija je busila vame ob vhodu. Cutila se je sprememba. Odplavala sva na sever, se borila z nadmorsko visino in sprejemala tihost, umirjenost prebivalcev. A to je sever. To ni prava Indija. Tako pravijo. To je bil Mali Tibet in ne Indija. Tu sem se pocutila sprejeto. Nasmeh. Iskrive oci. Drobna roka. Vonj po jakovi volni, ki je prepleten z dimom ...
Drugi del Indije je bil Rajasthan. Tu se je zacela praznina. Prozornost ljudi. Vse je le denar. Nic drugega jim ni sveto. Vse je le denar. Vedno je v igri le rupi, svincnik, darilo. In ce das 5 rupijev, ne dobis zahvale, ampak prosec pogled: 'Se pet rupijev prosim.'
Fehtajo vsi. Tisti, ki spijo na ulici, tisti ki imajo hise, tisti, ki imajo vec od mene ... Vsi le hoceje nekaj. In nikoli ni dovolj. Le redko pade zahvala.
Ni pristnosti. Vse je le denar.
In kdo je rekel, da je Indija tezka za potovanje?! Indija je tako preprosta, ce si turist. Tako preprosto je razdajati tisti denar, tiste bonbone, tiste kemike in si mislis, kako si dober, ker dajas! Indija je tezka za popotnike. Zato ker ni pristna. Ker je umetna. Ker so ljudje prazni. Zato ker ves, da z dajanjem cesarkoli tem ljudem, le slabsas situacijo.
Pa mi bo kdo rekel, da sem kruta. Da so revni. Da jih moram razumeti ...
O, ljudje moji, ni tako. Te ljudje so revni le v sebi, srce imajo revno ...
Po ulici lezi zelenjava, ki jo je izgubil zelenjavar z vozicka. Mislim si:' Sedaj pa bojo lahko lacni pobrali to zelenjavo in bojo manj lacni.' Cez eno uro pridem nazaj na isto mesto in se vsa zelenjava lezi na tleh, tako kot uro nazaj. In kdo pobira to zelenjavo? Jaz! Ker Indijci niso lacni in je toliko lazje fehtati turiste, zakaj bi pobirali po ulici, ce ni treba ...
Vse naredijo za denar. Rezejo si ze desetletja ude. Roke, noge ... Otroke povijajo, da ne rastejo vec. Jih stiskajo v zibelke, da imajo iznakazene ude ... Vse za denar.
Dostikrat recem Janezu:'Ti,sam tele zivali pa res nastradajo tukaj. Kako so lahko tako kruti do zivali? Se posebaj do psov? Zakaj jih tepejo? Zakaj jih z veseljem povozijo na cesti? Taki ljudje ne morejo imeti veliko v sebi.'
Janez mi le odgovori:'Petra, kako bojo lahko ljubili zivali in delali z njimi lepo, ce sovrazijo same sebe in delajo kot z gnojem z drugimi ljudmi?'
Prav ima. Le boli me za vse te zivali, le do njih cutim socutje. Vso pozitivno energijo, ki jo se premorem, jim posiljam ter razdajam. Delim z njimi svoje obroke, jih bozam in obenem jokam, ker vem, kako kruti so ti ljudje z njimi.
Vcasih se oglasi v meni razum:'Dej, Petra, ne mores bit tako kruta in tako obsojati ljudi. Poskusi jih razumeti.'
Kmalu ga utisam:'Zakaj za vraga bi jaz mogla vedno vse okoli mene razumeti?'
Nikoli ne obsojam v prazno, nikoli le po enem primeru.
Sprijaznila sem se, da taksni pac so. Zame prazni, prozorni... Obcasno se se vprasam, ali je tezava v meni, da jih tako dozivljam? Mogoce mi uspe najti odgovor. V prihodnjih mesecih. Ker mislim vztrajati v Indiji zaradi tiste pescice ljudi, ki pricarajo nasmeh. Kako klisejsko, a tako pomembno med to mnozico praznine. In za te ljudi sem hvalezna, kot majhen otrok za novo igraco.
Lahko le, da je to slab mesec. Lahko, da je bilo to razocaranje. Lahko, da jih tako dozivljam, ker mi ne dajejo tega, kar so mi dali ljudje na drugih popotovanjih. Lahko, da ...
Ja, vem, da bo drugje bolje. Prepricana sem. To je le Rajasthan, kjer potujejo tete in strici z debelimi denarnicami. Ja, to bo to. Zbrala bom vse v sebi, kar jim lahko dam in ni hudic, da mi ne bodo nekaj lepega tudi vrnili. Saj ne morejo biti res tako prazni v srcu.
Si verjamem?